KRVAVEC
Ko si na planini nad meglenim morjem
Toplotni obrat ponuja zimsko uživanje in martinčkanje na gorski plaži na Krvavcu.
Odpri galerijo
Na vrhu Zvoha so pred desetletji naredili precej veliko jezero za vodni rezervoar. Okoli njega nastane prava zimska plaža.
Jeseni in pozimi se v mirnih nočeh brez vetra zgodi zanimiv vremenski pojav: z gora se v doline nateče hladen zrak. Dlje ko vztraja mirno vreme, več je tega hladnega zraka, ko se kotlina z njim počasi polni. V dolini se pojavi megla in vreme se popolnoma pokvari. Vidljivost se drastično zmanjša, vse je vlažno in neprijetno. Sonca pa niti na spregled.
Na meji med hladno plastjo spodaj in toplim zrakom v gorah pa pride do velike spremembe. Kar naenkrat je oblačne plasti konec in dvignemo se v območje popolne jasnine z božanskim razgledom. Preden se odpravimo na pot, je treba preveriti, kako visoko je ta mejna plast, da vemo, kam se odpraviti, da se prav zagotovo dvignemo zadosti visoko, ko oblačna plast ostane globoko pod nami. Danes to res ni težko, preveriti moramo le nekaj spletnih kamer in se odpraviti na pot.
Krvavec se ponuja sam po sebi. Na najvišji točki doseže skorajda dva tisoč metrov višine in le redko kdaj se zgodi, da je meja toplotne inverzije tako visoko. V času koronakrize se morda ni najbolj pametno peljati z vzpenjačo, ampak se je bolje odpraviti kar z avtom. V Cerkljah ne zapeljemo v dolino do spodnje postaje, ampak zavijemo ostro na desno in se po dolgi cesti, ki ves čas vodi v klanec mimo številnih vikendov, odpeljemo do zaselka Sveti Ambrož in potem še naprej do planine Jezerca. Tu nas pričaka veliko parkirišče in to je začetek naše pešpoti.
Prek pobočij Krvavca se počasi dvigamo ob smučišču. Na določeni točki izplavamo iz meglenega morja in nato je življenje precej lepše. Dvignemo se do planinskega doma in nato še do mogočnega televizijskega stolpa. Še malo in smo na vrhu Krvavca, 1854 metrov visoko.
Od tu naredimo precej dolgo prečnico, povrhu pa se še nekoliko spustimo. S sedla se dvignemo še na Zvoh 1970 metrov visoko. To je najvišji vrh smučišča in tudi daleč naokoli. Na vrhu Zvoha so pred desetletji naredili precej veliko jezero za vodni rezervoar. Okoli njega nastane prava zimska plaža, kjer se velja pomartinčkati na soncu.
Z vrha se odpre prelep razgled daleč naokoli. Na severu so to osrčje Kamniško-Savinjskih Alp, dolg greben Karavank in na drugi strani Julijske Alpe. Globoko spodaj pa mogočno oblačno morje v Ljubljanski kotlini.
Vsi obiskovalci gora smo si v takšnih sončnih dnevih z oblačno inverzijo globoko spodaj enakih misli. V gorah bi kar ostali in uživali v sončnih žarkih. Vendar tako pač ne gre. Po tistem, ko smo s planine Jezerca do vrha Zvoha potrebovali dobri dve uri in se nato še lep čas crkljali na gorski plaži, nam ostane še vrnitev na izhodišče in nazaj v oblačno morje globoko spodaj.
Zgoraj je sonce. Fotografije: janez mihovec
Na meji med hladno plastjo spodaj in toplim zrakom v gorah pa pride do velike spremembe. Kar naenkrat je oblačne plasti konec in dvignemo se v območje popolne jasnine z božanskim razgledom. Preden se odpravimo na pot, je treba preveriti, kako visoko je ta mejna plast, da vemo, kam se odpraviti, da se prav zagotovo dvignemo zadosti visoko, ko oblačna plast ostane globoko pod nami. Danes to res ni težko, preveriti moramo le nekaj spletnih kamer in se odpraviti na pot.
Smučarski raj
Krvavec se ponuja sam po sebi. Na najvišji točki doseže skorajda dva tisoč metrov višine in le redko kdaj se zgodi, da je meja toplotne inverzije tako visoko. V času koronakrize se morda ni najbolj pametno peljati z vzpenjačo, ampak se je bolje odpraviti kar z avtom. V Cerkljah ne zapeljemo v dolino do spodnje postaje, ampak zavijemo ostro na desno in se po dolgi cesti, ki ves čas vodi v klanec mimo številnih vikendov, odpeljemo do zaselka Sveti Ambrož in potem še naprej do planine Jezerca. Tu nas pričaka veliko parkirišče in to je začetek naše pešpoti.
Prek pobočij Krvavca se počasi dvigamo ob smučišču. Na določeni točki izplavamo iz meglenega morja in nato je življenje precej lepše. Dvignemo se do planinskega doma in nato še do mogočnega televizijskega stolpa. Še malo in smo na vrhu Krvavca, 1854 metrov visoko.
Na vrhu Krvavca smo 1854 metrov visoko.
Od tu naredimo precej dolgo prečnico, povrhu pa se še nekoliko spustimo. S sedla se dvignemo še na Zvoh 1970 metrov visoko. To je najvišji vrh smučišča in tudi daleč naokoli. Na vrhu Zvoha so pred desetletji naredili precej veliko jezero za vodni rezervoar. Okoli njega nastane prava zimska plaža, kjer se velja pomartinčkati na soncu.
Na planini Jezerca nas pričaka veliko parkirišče in to je začetek naše pešpoti.
Z vrha se odpre prelep razgled daleč naokoli. Na severu so to osrčje Kamniško-Savinjskih Alp, dolg greben Karavank in na drugi strani Julijske Alpe. Globoko spodaj pa mogočno oblačno morje v Ljubljanski kotlini.
Vsi obiskovalci gora smo si v takšnih sončnih dnevih z oblačno inverzijo globoko spodaj enakih misli. V gorah bi kar ostali in uživali v sončnih žarkih. Vendar tako pač ne gre. Po tistem, ko smo s planine Jezerca do vrha Zvoha potrebovali dobri dve uri in se nato še lep čas crkljali na gorski plaži, nam ostane še vrnitev na izhodišče in nazaj v oblačno morje globoko spodaj.
