Kočevska Reka: v senci največjega oreha

Ne le tavajoče medvedje družine, mogočni gozdovi in žuboreča mejna krasotica, reka Kolpa, Kočevska na svojem turističnem zemljevidu ponuja tudi obisk Kočevske Reke, nekdaj zaprtega gospodarskega in varnostnega območja, in namakanje v čisti vodi rudniškega jezera, ki je po zaprtju premogovnika leta 1978 napolnilo jame dnevnega kopa. Že od osamosvojitve si lokalna oblast prizadeva temu čistemu biseru – v vodi se zadržujejo tudi rečni raki – dati vsebino.

Letos so premiki opazni. Na glavni plaži so ob bregu jezera zasnovali lesene terase in lesene pomole ter v vodo postavili plavajoče pontone, očarljivi sta tudi okolica s klopmi in kaskadna ploščad za sedenje ter ozelenitev nabrežja. Blizu je lično urejen kamp s parkiriščem za avtodome, ki je letos kar dobro zaseden. Stalni gostje so tudi ribiči, dovolj prostora je še za številne druge dejavnosti, denimo veslanje in jadranje.

Na hribčku sredi naselja Kočevska Reka na nadmorski višini 569 metrov je ob cerkvi, posvečeni Janezu Krstniku, spominski park s kostanjevim drevoredom in najdebelejšim orehom v Sloveniji, star je več kot 300 let. Obseg debla je 434 cm, premer je 138 cm, v višino meri 18 metrov. Leta 1985 ga je nekoliko prizadela zima, zaradi česar so morali krošnjo obrezati, vendar je od takrat še vedno v dobrem stanju, v njegovo senco se radi zatekajo tudi popotniki. Drevesni očak je preživel poselitev Kočevske in vse dramatične dogodke v svoji neposredni bližini.


Nedotaknjen je ostal leta 1954, ko je bila po nalogu oblasti porušena cerkev iz 14. stoletja, prav tako ob gradnji nove, 1994. Med najzanimivejša drevesa je bil na prvo mesto uvrščen zaradi mer, malo pa tudi zaradi značilnih dogodkov. Oreh, latinsko ime je Juglans regia, kar pomeni kraljevski oziroma plemenit, je naravni spomenik in pomemben del vaške folklore, je dejala domačinka Mirjam Mikulič. Zraven drevesa, ki na leto obrodi za pehar orehov, se v spominskem parku bohoti tudi kostanjev drevored. Sicer sta ta oreh in kostanjev drevored, ki je prav tako star, po velikosti in debelini skoraj enaka kot pred 50 leti. Kot da se je tod življenje ustavilo.

Pod orehom je kamnita miza, ki je prav tako prestala vse vihre. V njo je vklesana letnica 1696. Verjetno je prej bila miza in šele potem oreh. To daje slutiti na njegovo starost, ki dosega nad 300 let. Vaški možje so se najraje zbirali pod orehovo debelo senco in večkrat sprejemali pomembne odločitve za kraj. Šele takrat, ko so se zmenili, kaj bodo postorili, so šli čez cesto, v gostilno oziroma hotel Medic. Tudi vroče glave iz znane gostilne so se po večkratnem odmerku tekočine od darov jeseni hodile hladit pod listnate veje drevesa, poleg katerega peljeta tudi dve cesti; krajša v središče naselja, daljša pa v smeri Kočevske oziroma čez Goteniško polje na Ribniško.


Najbolj pogumni, se spominjajo redki domačini, so v gostilni stavili, kdo lahko oreh stoje objame z rokami ali pa, kdo ima hitre noge in še spretnejše roke, da nanj spleza. Stava je šla vedno v prid birta, ki je menda znal zakuhati med pivci. Hotel Medic je preteklost v spominih, središče Kočevske Reke, ki je do pred 30 leti še dihalo s polnimi pljuči, pa je videti oropano, brez pošte, zdravstvene postaje, banke. S številnimi praznimi stavbami, tudi znamenitim gostinskim objektom, Mačkovo restavracijo, ki se sesuva oziroma je sesuta. Tudi ljudi je tod vse manj. A oreh v bližini kostanjevega drevoreda vsako leto ozeleni in obrodi. In privablja.