Komentar Mateje Florjančič: Razočarani dediči in kam gre denar penzionistov

Večkrat se vprašam, kdo ima koga za norca. Na vsakem koraku poslušamo o ogljičnem odtisu in zelenem prehodu, vsiljujejo nam pridobitve z zero emission, propagirajo vse, kar naj bi bilo čisto, kar je električno. Pri tem pa bolj ali manj spretno zakrivajo dejstvo, da tudi to, kar nam ponujajo, ni namenjeno reševanju sveta, temveč predvsem ohranjanju ugodja sodobnega potrošnika in bogatenju takšnih ter drugačnih elit.

Kdor vidi širšo sliko, razume, kdor ne, je pripravljen kupiti vse, kar je zavito v lep papir, smeti pa pomesti čez svoj prag na skupni hodnik in jih pustiti tam, da se z njimi ukvarjajo drugi.

Na drugi strani vsake toliko zaokroži vest o spet kakšni novi super križarki, ki naj bi potnike vozila po morjih in jim zagotavljala občutek, da so v velikem mestu, kjer imajo na voljo vse in še več. Ne vem, zakaj naj bi temu ploskali. Meni se zdi groteskno.

Malo pred novim letom je tako svet razveselila novica, da so eno takšnih super plavajočih tvorb izdelali na Kitajskem. Prvič. Ne razumem, zakaj bi to bilo presenečenje. Dejstvo je, da Kitajska zahodni svet prehiteva po vseh straneh.

In dejstvo je, da napisi made in china že zelo dolgo niso več značilni le za vsakodnevne drobnarije, ki jih uporabljamo, temveč tudi za visoke tehnološke proizvode, kar so med drugim omogočili podjetni kapitalisti, ki so pri iskanju slabo plačane delovne sile svoje proizvodnje selili v deželo, kjer vlada v teoriji tako osovražen politični sistem.

Ja, ko gre za profit, marsikdo pozabi na svoja načela ter prepričanja. Žalostno, toda resnično. Žalostno in resnično je tudi to, da se pri tem vedno znova ignorira dejstvo, da je Kitajska ena od dežel, ki se požvižga na kakršne koli poskuse reševanja podnebnih sprememb.

A je že tako, da dokler bo denar sveta vladar, ne bo prav nič drugače. Na tem mestu si bom dovolila povzeti besede dr. Vesne V. Godine, ki je v eni od svojih kolumen zapisala, da nimajo podnebne konference prav nobenega smisla.

In da je edina rešitev za spremembe v smislu varovanja okolja in tistega, kar nam je še ostalo, padec kapitalizma, ki pač v vsem in vsakem vidi le vir za zaslužek in nič drugega. Pri tem se ne obremenjuje z globalnim segrevanjem, podnebnimi spremembami, s skrbjo za okolje, čisto vodo in zelenimi gozdovi. Pika konec.

Pri tem ima seveda veliko vlogo vsak posameznik. Če večina ne bi vsega, kar pride na trg, zgrabila z obema rokama, bi tudi plavajoča mesta samevala in po njih ne bi bilo prav nobene potrebe.

Kje so tu upokojenci?

Novica, da so Kitajci izdelali križarko, je zaokrožila po spletu. Tako kot vedno so se pod njo usuli komentarji. Takšni in drugačni, ki ne bodo spremenili ničesar. Me je pa zbodel eden, ki se je glasil nekako takole: »Ker je ponudba križarjenja postal donosen posel, se denar penzionistov steka v korporacije, namesto da bi ga zapustili svojim potomcem.«

Naj bo jasno: sem proti pretirani potrošnji in sem proti nepotrebnemu onesnaževanju morja, zraka in vsega, kar nas obdaja. Če bi bilo po moje, bi najprej na smetišče zgodovine pometli vse zasebne jahte in ogromne križarke ter prizemljili nizkocenovna in zasebna letala. A to je utopija, ljudje so navajeni potovati in ljudje bodo potovali. Ker ljudje se ne bodo ničemur odpovedali.

Potovali bodo tudi upokojenci. In če ti ne bodo ostajali doma zaradi drugih razlogov, jim nedvomno ni treba ostajati zato, da bi več zapustili svojim potomcem. Moje skromno mnenje je, da kdor do tedaj, ko naj bi kaj dedoval po starših ali drugih prednikih, ni ustvaril toliko, da je odvisen od tega, kar naj bi dobil v oporoki, si ne zasluži ničesar.

Vendar je že tako, da je vse preveč takšnih, ki računajo na dediščino in so potem, ko ob grobu obrišejo iskrene ali neiskrene solze, včasih razočarani.

Zato se podajo v neskončno pravdanje. Koliko takšnih tožb se razteza v nedogled in tako zasedajo že tako preobremenjena sodišča, ne vem, a upam si trditi, da ni malo primerov, ki se kot jara kača vlečejo deset let ali več. Včasih gre le še za to, kdo bo koga … Bratje in sestre bijejo bitke, družine se na smrt sprejo in nekje se zaraščajo zemljišča ter propadajo hiše.

»Sodnica je pripomnila, da nas je malo takšnih,« mi je povedala mama, ko so se z brati na zapuščinski razpravi po stari mami hitro ter se brez vojske odvetnikov zmenili, komu kaj pripada.

Hišo so prodali in na enake dele razdelili izkupiček. Brez drame in hude krvi. Vse je bilo zmenjeno v manj kot letu po zadnjem slovesu. Ni šlo za ogromne denarce, mama je svoj delež namenila preureditvi dnevne sobe, kar si je od nekdaj želela.

A zagotovo ne bi bilo katastrofe, če ji to ne bi bilo dano. In še bolj zagotovo bi raje obdržala staro omaro in škripajoči parket, kot da bi se z brati srečevala na sodišču na nasprotnih straneh.

Prav tragično je, da je malo takih. Konec koncev nihče ne odnese ničesar s seboj v grob in izgubljeni živci ter sodni stroški nemalokrat odtehtajo dobiček. Da o času, ki nam je odmerjen in ga ne moremo dobiti več, ne govorimo.

»Če bi bilo po moje, bi tistim, ki se za dediščino ne morejo zmeniti v petih letih, vse pobrala država,« sem v enem od pogovorov na to temo dejala prijateljici.

Ni se strinjala z mano, ker naj bi s tem, kot je dejala, oškodovali svoje otroke. Hm, nič kaj lepo razmišljanje, ki jasno kaže na to, kakšno mentaliteto predajamo naprej, na naše zanamce.

A upam si trditi, da bi se s takšnim zakonom 99,9 odstotka zapuščinskih pravd, ki jim ni videti konca, končalo, preden bi prišla možnost za drastičen ukrep.

Pa naj bi tisti, ki so napisali oporoko, potovali ali ne.