Komentar Mateje Florjančič: Kam ne sodi Jezus in kam ne mini krilo

Osnovna šola Rogatec je že pred časom skupaj z učenci uvedla pravila oblačenja. Ker so, kot je povedala ravnateljica, učenci sami opazili, da nekatera oblačila, ki so se pojavljala v učilnicah in hodnikih, tja ne sodijo.

Čeprav so počitnice praktično pred vrati, je to vedno aktualna tema in kot običajno so bili odzivi na potezo mešani: veliko je bilo, pove ravnateljica, pozitivnih, nemalo pa tudi negativnih v smislu omejevanja pravic, uniformiranja in zatiranja individualnosti otrok, ki svoja sporočila podajajo tudi s pomočjo oblačil.

Če mene vprašate, je poteza dobra. Vendarle gre za osnovno šolo, in ko sem vanjo hodila sama, sploh ni bilo debate, kaj je zanjo primerno in kaj ni. Vendar teh pravil niso uveljavljali šolniki, starši so pač vedeli, kaj kam sodi in kaj ne.

V šolo tako nikoli nismo šli v trenirki, tudi ne v mini krilu in ne kratkih majčkah. V prvih razredih osnovne šole smo imeli še celo modre halje. Dolgi in lakirani nohti? Kje pa!! Umetne trepalnice in uhan v popku? V naših časih je bila to znanstvena fantastika.

Nikoli zato nismo imeli občutka, da nas kdo zatira. Konec koncev je šlo, tako kot v primeru Rogatca, za osnovno šolo in zdravo pamet.

Spomnim se primera iz časov, ko so v osnovno šolo hodili moji otroci. Tudi oni so, čeprav več kot 20 let za mano, hram znanja obiskovali oblečeni tako, kot naj bi se spodobilo.

Ko je enkrat starejša hči, tedaj v četrtem razredu, oblekla majčko, ki se učiteljici ni zdela primerna in ji je to povedala, sem krivdo za lapsus predpisala sebi in ni je več nosila v šolo, jo je pa poleti večkrat oblekla med počitnicami in na morju.

Ne vem, zdi se mi, da smo v sodobnem času in dobi individualizma kar malo pozabili na to, kam kaj sodi in kaj ne, spregledali dejstvo, vse povsod ne paše, in na nemalokrat previsok piedestal postavili pravice posameznika.

In tako kot vroče hlačke in majčke, ki več odkrivajo kot skrivajo, vsaj po mojem mnenju niso primerne za šolo, ne sodijo tja, kjer so se pred nedavnim pojavile – ne morem jim niti reči grafiti, ker to niso, temveč bolj packe: nekomu je prišlo na misel, da z njimi popestri planinske poti. 

Jezus je na stebru avtocestnega viadukta, mimo katerega se pogosto vozim, pisalo že prej in priznam, da temu nikoli nisem posvečala pretirane pozornosti. Konec koncev se vsake toliko vedno pojavi kje kakšen napis kar tako.

A umetnik je svojo pravico do izražanja zlorabil in si dovolil popisati kamenje ob planinskih poteh. Ali takšno pisanje tja sodi? Ne. In dejansko ni pomembno, ali piše Jezus, Alah ali karkoli tretjega, da ne bo pomote. Gre za vandalizem in nič drugega.

Sicer dopuščam možnost, da se motim, a močno dvomim, da je posredi goreče izražanje vere. Najbrž je vse skupaj bolj provokacija. Že pokojna babica, iskrena vernica, mi je namreč govorila, da se imena boga in njegovega sina ne izgovarja, in tudi piše ne, kar tako, za brez veze.

Dandanes je očitno na mestu pisanje, ne pa zgražanje nad packanjem po naravi ali katerih koli javnih površinah. Videti je, da tudi v tem primeru ni pomembno, kam kaj sodi, temveč je pravica posameznika, da izraža svoje prepričanje, nezadovoljstvo ali karkoli tretjega, daleč pred vsem ostalim.

Pravice so v času poudarjenega individualizma  zelo dvorezen meč, in ko se v svetu, kjer so vsakomur pomembni le lasten užitek, zadovoljstvo, sreča in ego, razrastejo čez mero dobrega okusa, je vsak poskus vračanja na prejšnjo, četudi razumno točko prepoznan kot zatiranje in omejevanje, pa čeprav je daleč od tega.

Ljudje so tako prepričani, da imajo pravico avtomobile prati v rekah in povsod metati smeti. Redno pobiram prazne lončke in pločevinke piva, ki ležijo ob poteh, kjer rada hodim. Prav tako zagretih motoristov ne zanima, da dirke ne sodijo na cesto, in si lastijo pravico ostre ovinke nad našo vasjo vsak lepi konec tedna spremeniti v dirkalno pisto in fotoatelje.

Ljubitelji kužkov so prepričani, da imajo njihovi ljubljenčki pravico kupčke puščati povsod in neovirano tekati, kjer se jim zljubi, novodobna pravica je tudi ves gnev, ki se v nekom kuha, sprostiti na družbenih omrežjih. Naj zapisano tja sodi ali ne.

Nekoč mi je nekdo izza varnega profila na enem izmed njih očital, da je režim, kakršnega si želim, že nekje: v Severni Koreji. Z vsem dolžnim spoštovanjem do drugače mislečih upam, da z razmišljanjem, da je nekaj narobe z nekom, ki zavrača idejo, da so pomembne samo lastne pravice, in se ne strinja s tem, da sme v imenu teh vsak govoriti ter početi vse, kar se mu zljubi in kjer se mu zljubi, ni v večini. Če je, se nam ne piše nič dobrega.

Ne razumite me narobe, prav je, da se, tudi v duhu pravkar minulih praznikov in evropske pobude Moj glas, moja izbira za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi, zavedamo svojih pravic in da vemo, da te niso podarjene, so priborjene in vsak bi se moral postaviti zanje.

Vendar ne samo zase, temveč za skupnost, za sožitje in solidarnost. Prav je, da ne molčimo, kadar se nam ali nekomu drugemu godi krivica, a vsak odrasli bi moral vedeti tudi, kaj kam spada in kaj ne, ter se zavedati, da se njegove pravice na točki, na kateri nekomu ali nečemu škoduje, nekoga ali nekaj ogroža ali nekoga žali in ga s svojimi besedami ali dejanji prizadene, končajo. Čeprav ne živi v Severni Koreji.