ZRELOST

Komentar Mateje Florjančič: Mamin seksi video

Ob zgodbah o bitkah za skrbništvo nad otroki, pa naj se odvijajo med Severino in Milanom, ali med Jožico in Francem se velikokrat vprašam, koga res skrbi za dobrobit otrok.
Fotografija: Starš, ki svoj ego postavljata pred dobrobit otroka, ne more biti dober starš. FOTO: Littlebee80/Gettyimages 
Odpri galerijo
Starš, ki svoj ego postavljata pred dobrobit otroka, ne more biti dober starš. FOTO: Littlebee80/Gettyimages 

Nisem ravno oboževalka Severine, a pevka je na sceni že tako dolgo, da očitno nekaj dela prav. To je treba priznati. In treba je priznati, da ima nekaj hitov, ki sedejo v uho celo tistim, ki jim na splošno nista po godu njena glasba in obnašanje.

Pred časom so se njenemu imenu težko izognili tudi vsi, ki bi storili res vse, da zanjo v nobenem smislu ne bi slišali. Naslovnic namreč ni polnila zaradi glasbe, oblačil ali posnetkov z dopusta, temveč zaradi boja za skrbništvo nad mladoletnim sinom, saj glede tega z nekdanjim možem nikakor ne najdeta skupnega jezika.

Njuni vojni na sodišču ni videti konca in odločevalci so tako najprej sklenili, da mora deček potem, ko sta imela starša deljeno skrbništvo, znova, meni nič, tebi nič k očetu. Nato se je zgodil še en preobrat ter je drugo sodišče odločilo, da sta znova skrbnika oba starša.

Ob takšnih zgodbah, pa ni treba, da so zvezdniške, mi je kar slabo in ob njih si vedno mislim, da je z družbo, ki tako ravna z najranljivejšimi, nekaj hudo narobe.

Že legendarna antropologinja Margaret Mead je namreč lepo pojasnila, da se civiliziranost in napredek kažeta v tem, kako družba skrbi za najšibkejše člene, v skrbnosti in empatiji, ne pa v visokih tehnoloških pridobitvah. Torej nam slika v ogledalu ne more namenjati najlepšega odseva.

In razlog, zakaj je ta tako popačen, se med drugim skriva v nezrelosti nekoč intimnih partnerjev, ki se iz takšnega ali drugačnega razloga odločijo, da to ne bodo več. Pri tem pa pozabijo, da bi morali ne glede na vse, ostati starši v pravem pomenu besede in namesto tega otroke na najbolj nizkotne načine izrabljajo za svoje umazane igre. 

Menim, da nekdo, ki ob razhodu ali ločitvi svoj ego postavlja pred dobrobit otrok, ne more biti dober starš. Pa naj bo to oče ali mama. Prav tako ne nekdo, ki na hrbtih potomcev kuje maščevanje drugi strani, hujska mladež proti tistemu, ki ga ni zraven, čustveno izsiljuje, igra žrtev, manipulira ali kako drugače podlo ravna.

Zaradi jeze, besa, razočaranja, ranjenosti, prizadetosti, žalosti ali česarkoli drugega. Za to ni opravičila. Znova, naj bo to oče ali mama. Takšni ljudje otrok sploh ne bi smeli imeti. Pika konec.

Tudi osebki, ki bi potem, ko po letih zveze spet zadihajo svobodo, najraje pozabili na potomce ne.

A žal jih imajo in z osebnimi spopadi ali z bitkami na sodišču hčeram in sinovom, ki naj bi jih imeli najraje in so jim dolžni zagotavljati najboljše pogoje za odraščanje, zadajajo globoke rane ter povzročajo travme, ki se nikoli ne zacelijo.

Koliko nesrečnih zgodb tako spiše življenje. Koliko stisk zraste na takšnih poljih, koliko žalosti mora zaradi njih občutiti nekdo, ki trpi že zato, ker se očka in mamica razhajata, na koncu pa mora nositi še posledice njunih spopadov in nezrelih dejanj, zaradi česar se neredko počuti kot sredstvo za dosego cilja in je oropan zanj osnovne dobrine -varnosti. Res žalostno.

Nikoli mi ni bilo in ne bo jasno, kako lahko dve odrasli osebi, ki sta se nekoč, vsaj v večini primerov imeli radi, tako kruto kaznujeta bitja, ki naj bi jih imeli najraje na svetu. Kako se ne zavedata, da v takšnih bitkah ni zmagovalca, največji poraženci pa so prav otroci. Kje je zrelost, se velikokrat vprašam.

Kako mora torej biti 12-letnemu fantiču, ki vsakič, ko sodnik udari s kladivom, pakira kovčke in se seli od očeta k mami pa nazaj. In o vsem skupaj, verjetno bere še v medijih. Sprašujem se, kje so kakšne službe, ki naj bi končno na prvo mesto postavile otroka.

Kaj je v ozadju zadnjih odločitev in na kakšnih pravnih temeljih so bile sprejete, ne vem, vem pa, da si otrok zasluži oba starša in da je bila ženska v tej zgodbi velikokrat, ob sicer enormni podpori širše javnosti, deležna tudi prenekaterih opazk. V smislu »estradnica itak nima časa in podobno.« Kot da je edina pevka na svetu, ki ima otroka in ki ji je zakon splaval po vodi.

Neredko je ob vsem skupaj beseda nanesla na njen seksi video, ki je pred več kot 20 leti zaokrožil po spletu. Prav zanimivo, kakšen spomin imamo ljudje: ko gre za pomembne, življenjske in veliko bolj usodne zadeve z vplivom na širše množice ta dosega kapaciteto pomnjenja zlate ribice. Ko pa gre za banalne, osebne in z vidika družbe nepomembne odločitve, tedaj imamo spomin kot sloni. Sploh, če z njim lahko nekomu škodujemo. Neverjetno, kakšnih podrobnosti se glede posnetka spomnijo nekateri.

Severinin seksi video naj bi torej lahko bil eden od dokazov, da ni primerna mati. Vsaj tako so prepričani nepoklicani sodniki na takšnih in drugačnih družabnih omrežjih. Resno?

Ženska je pač nekoč storila napako. Je zato slab človek? Slab starš? Naj za njeno dejanje plačuje njen sin? Prav rada bi videla katerega koli od pametnjakovičev, ki v 51. letih, kolikor jih šteje estradnica, nikoli ni storil ničesar, česar bi se sedaj lahko sramoval in bi zagotovo zatajil in skril pred podmladkom.

Saj veste, kako pravijo: naj kamen vrže tisti, ki je brez greha. Pa četudi ta greh ni seksi video.

Preberite še:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije