Komentar Mateje Florjančič: Na napotnico čez dve leti

"Kul sm, dobr je, vse je kul, hudo, lepa stari, sem ga, sam greš, psa smo dal uspavat, dobr, sede ga, idemo, starša se non stop kregata, to, hudo je blo, mal hengam, ideee, legenda, čist sm anksiozen, jutr je petk, kul sm, gremo v kusa, hudo, jokala bi, vse je kul, lepa stari, sam greš, ok, idee, gremo v kusa, top, bedno mi je vse, hudo je blo, sik, uizi, pofuru, ne morem več."

Začetne vrstice sem si tokrat izposodila s plakata, ki ste ga morda že uzrli. Zmagal je na 16. natečaju Plaktivat inštituta Tam-tam, ki poteka v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije in TOM telefonom ter je bil tokrat na temo mladostniških stisk.

Podpisala sta ga Matej Ferlič in Juš Šoltes. Plakat nosi naslov Vse je kul in pove veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Najmočnejše so besede, ki so na njem blede ter odstirajo tisto, kar nekdo misli, ne pa tudi izreče.

Za razliko od temnih besed, ki razkrivajo ono, kar slišijo drugi.

In zaključek: 40 odstotkov mladih svojih stisk ne zaupa nikomur in jih rešuje po svoje. Ali jih ne. Posledice vemo, kakšne so.

Rekli boste, da je današnja mladina razvajena, nepripravljena na resničen svet, da zaradi permisivne vzgoje nima razvitih mehanizmov, s katerimi bi se uspešno spopadla z vsem, kar jo čaka, da je preobčutljiva.

Do določene mere se s tem strinjam. Prihranjeno ji je marsikaj, kar so morale okušati prejšnje generacije, ogromno je primerov odraščanja v mehki vati, prezaščitniški starši so svojim sončkom hote ali nehote mnogokrat povzročili več škode kot koristi.

Vendar ne gre vseh metati v isti koš in treba je priznati, da svet, v kakršnem dandanes odraščajo mladostniki, res ni najbolj prijazen.

Stalno primerjanje z nekom, vedno prisotna tekmovalnost, nenehno teženje k temu, da bi bili boljši, uspešnejši, lepši, privlačnejši, individualizem, meglena prihodnost v smislu osnovne eksistence, ohlapni ali skrhani odnosi znotraj družin, neverjetno hitre spremembe nedvomno terjajo davek.

Nekateri na določeni točki ugotovijo, da vrednote, ki so jim bile skozi vzgojo predstavljene kot stebri uspeha: poštenje, delavnost, sočutje in dobrota, v velikem svetu niso več cenjene in na koncu tisti, ki jih spoštujejo, vse prevečkrat pristanejo na goli zadnji plati.

V nasprotju z onimi, ki se požvižgajo na vse, iščejo luknje v zakonu, so celo zasačeni s prsti v kozarcu marmelade, pa se vedno znova izmažejo in jo odlično odnesejo.

Ni treba biti razvajen do amena, da te vse to, poleg običajnih mladostniških stisk, s katerimi so se soočale generacije prej in se bodo (upajmo) generacije kasneje, dotolče: »Vi ste imeli upanje, vi ste imeli možnost brez skrbi imeti otroke, vi ste vedeli, kaj lahko pričakujete poleti in kakšna bo zima, lahko ste načrtovali, kaj pa preostane nam?«, me je nekoč pobarala starejša hči. Besede, ki so me zmrazile.

Tu so še takšne in drugačne pasti v obliki instant rešitev, ki na koncu ustvarjajo le še nove težave.

Mislim, da odgovorne in družbo nasploh premalo skrbi dejstvo, da je med mladimi - pa si tega nisem izmislila sama, temveč mi povedo tisti, ki se gibljejo v teh krogih - težje najti nekoga, ki si ne, kot nekoga, ki si z nečim pomaga skozi dan. Naj bo to dovoljeno, predpisano ali prepovedano.

Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog​ v Ljubljani je pred kratkim odprl oddelek za mladoletne. Najmlajši, ki je bil pri njih sprejet, je štel 13 let. 

Zadeve za nekoga, ki mu ni vseeno, res niso rožnate in dejstvo je, da se vse več mladih ne zmore ali se ne zna izkopati iz začaranega kroga stisk, strahu in negotovosti. In starši so lahko samo srečni, kadar otrok v takšnem primeru pristopi k njim, jim zaupa ter izrazi željo, da bi se z nekom rad pogovoril.

Takrat te prevzame tak grenko sladek občutek. Grenak, ker si postavljen pred dejstvo, da se je nekdo, ki ga imaš neskončno rad, znašel v težavah, iz katerih mu ne znaš pomagati. In sladek, ker je dovolj zrel, da je sprejel odločitev, da se bo s tem spopadel na pravilen način.

Vsak odgovoren roditelj v tem primeru ukrepa. Ukrepa takoj. Tu ni prostora za odlašanje. Oziroma ga naj ne bi bilo …

»Z napotnico bi na prvo obravnavo pri pedopsihiatrinji v centru, namenjenem duševnemu zdravju mladostnikom, čakal dve leti,« mi je zaupala obupana mamica, ki ji je 16-letni dijak potožil, da sam ne zmore več in da bi se rad z nekom izven ožjega kroga pogovoril.

Vse, kar mi je prišlo na misel, je bilo: »Pa saj so zmešani!« Medtem ko se od vse povsod opozarja na pomen duševnega zdravja ter se še posebej poudarja pomen duševnega zdravja mladostnikov in otrok, nekoga postavijo pred dejstvo, da do primerne obravnave lahko pride tedaj, ko bo že polnoleten. Človek res ne ve, kaj naj si misli.

Seveda mamica ni čakala dve leti, našla je drugo možnost, za katero mora pač seči v žep. Na takšen način se odprejo mnoga vrata.

Govori se o novem prispevku. Ki ga bomo primorani plačevati vsi, da bomo nekoč vsi imeli od njega korist.

Recimo, da lahko z - dokajšnjo mero sarkazma- sprejmem dejstvo, da ne gre povsod tako, kot pri političnih strankah, ki so si dovolile dobrohotno odrezati večjo pogačo.

Ker kot so ob eni od priložnosti hiteli utemeljevati tisti pri koritu, demokracija stane, nočejo pa, da bi prihajalo do sumljivih načinov financiranja. (Samo namig: kaj, če bi raje poskusili z dobrodelnimi kratkimi sporočili v smislu Svoboda5 na 1919 ali SDS5 na 1919, pa da vidimo).

Ko gre za širšo družbo, zadeve očitno ne delujejo tako. Vsi bomo plačevali za dolgotrajno oskrbo. Tako kot vsi plačujemo Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Da bomo, ko bomo potrebovali, imeli …

A glede na izkušnje se najbrž upravičeno bojim, da bomo, znova, tako kot se vse prerado zgodi, ko nekdo potrebuje pomoč, postavljeni pred izbiro: plačaj ali počakaj dve leti.