TEORIJA IN PRAKSA

Komentar Mateje Florjančič: Odrezani od sveta

Če kaj, podpiram prizadevanja v smeri, da bi morali pogosteje puščati jeklene konjičke doma in uporabljati javni prevoz. Vendar je ideja krasna le v teoriji, v praksi se marsikje zatika.
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: Zamrznutitonovi/Gettyimages 
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Zamrznutitonovi/Gettyimages 

Lansko poletje je bilo divje. Skozi našo vas so se, zaradi praktično vsakodnevnih zastojev na primorski avtocesti, valile kolone pločevine, kar je seveda vplivalo na točnost avtobusov.

Zgodilo se je, da sta tistega, ki v nedeljo zvečer pelje moji študentki v prestolnico, čakali tako dolgo, da sta že obupali, kajti prepričani sta bili, da ga ne bo. Ne, ne začneta paničariti, če zamuja deset minut. To zamudo imata že vračunano in je sploh ne jemljeta več kot zamudo.

Je pa zoprno, če ga izza ovinka ni debelo uro. To je zadnji avtobus iz vseh bližnjih postajališč proti Ljubljani, tudi vlaka po tisti uri ni več. Ostaneta samo še ponedeljkovo jutro ali prevozi.org.

Pa dobro. To smo preživeli. Kot smo preživeli, da je bil že na večji postaji pred našo vasjo avtobus včasih tako poln, da voznik ni več spuščal nanj. Ali, da je na naše postajališče prilepljal tako poln, da voznik, znova, ni več spuščal nanj. Ne glede na to, koliko potnikov je z dolgimi nosovi ostalo pred vrati.

Velikokrat se je podobno zgodilo z avtobusom iz Ljubljane proti nam. Sploh ob sobotah. Takrat so bile veze bolj slabe in ne enkrat sta hčerki iskali druge možnosti, kako priti domov. Ker zanju ni bilo prostora.

Sicer se zaradi povezav na splošno res ne moremo pritoževati. Večino dni v letu so tako z notranjostjo naše dežele kot z obalo dokaj dobre. Približno na eno uro je kakšen avtobus v eno in drugo smer. Kar je super. Tudi zame.

Če že moram v Ljubljano, grem raje na katerega  od njih, kot bi se z avtom gnetla po mestu in iskala še parkirišče. Nisem edina. Večkrat se pogovarjam s kom, ki sledi moji filozofiji. In bi ji sledil tudi letos poleti, če bi ji lahko. A ji žal ne more.

»Ob koncu tedna čez poletje ne vozi niti en avtobus,« mi je zadnjič potožila hči, ko je po prihodu s počitnic prvič poleti preverjala vozni red. Nisem mogla verjeti, da je to res. Pa je. Kot dva telička sva gledali v razpredelnico z urami in destinacijama ter sprva mislili, da sva narobe napisali linijo, ki jo preverjava, pa je nisva.

Dejansko so nas ob koncih tedna, na višku poletja, v turistični sezoni, odrezali od sveta, kot se je izrazila punca, ki ima kupljeno letno karto in je tako edina dva dneva, ko jo dejansko potrebuje, ne more uporabiti. V nedeljo zvečer se namreč pelje v Ljubljano in v soboto zjutraj največkrat vrača domov.

Ni v njeni navadi, da bi, kadar jo kaj zmoti, molčala, zato je avtobusnemu prevozniku poslala elektronsko pošto in potožila, v kakšnem šmornu se je znašla. Ne edina. Res je, julija in avgusta ni šole in ni predavanj, se pa v prestolnici lažje najde študentsko delo kot na periferiji.

»Navajeni smo bili, da je ob koncih tedna avtobusov manj in tudi, da jih je manj poleti,« je zapisala. »Ampak da ni prav nobenega, to je, milo rečeno, grotesko. Kupila sem letno vozovnico. Bom dobila kaj povrnjeno, ker je ne morem uporabljati?« se je glasilo njeno vprašanje. Na katerega je dobila odgovor, da imamo vendar železniško postajo in da se vozni redi vlakov niso spreminjali.

Odgovor, ki jasno priča o tem, da takšne in drugačne spremembe uvajajo birokrati, ki nimajo prav dosti pojma, kako je zadeva videti na terenu. Res je, obstaja železniška postaja, ki nosi ime po naši vasi. A od nje jo loči osem kilometrov ozke in ovinkaste ceste, kar pomeni deset minut vožnje z avtom. Peš in še s kovčkom ne vem, če bi se kdo odpravil do nje.

Konec koncev je prav toliko vožnje z avtom do mesta, od koder avtobusi gredo direkt na avtocesto in kamor z avtoceste pripeljejo. Povabila je odgovorne, da jih popelje na ekskurzijo, pa so ji na koncu prijazno razložili, da v prevozniški družbi pri celotni zgodbi niso imeli kaj dosti besede:

»Na nove vozne rede smo imeli prevozniki zelo malo vpliva, saj so nastali kot odgovor na zahteve, postavljene s strani Družbe za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP),« so zapisali.

Nove družbe z novim direktorjem, ki deluje pod okriljem novega Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, torej ministrstva, ki naj bi, vsaj če gre soditi po imenu, spodbujalo uporabo javnih prevoznih sredstev.

Vendar se mi očitno lahko te poletne vikende zanje obrišemo pod nosom. Pa naj še kdo reče, naj namesto avtomobilov raje uporabljamo avtobuse. Težko, če jih sploh ni.

Preberite še:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije