Komentar Mateje Florjančič: Poštenost po zavarovalniško

Nisem zavarovana kot medved. Je pa vendarle treba kaj zavarovati obvezno. Denimo avto.

In se zgodi, kot se je zgodilo meni, da sem, ker sem šla na zaupanje ter poštenost, na koncu pristala na goli riti, kot bi rekli. Ta dogodek je že star, v spomin se prikrade le, ko sem na tem, da bom znova izvisela.

Šola prvič očitno ni bila dovolj dobra, da bi me pripeljala do tega, da bi zavarovalnico zamenjala, in sestra me sprašuje, kolikokrat se še moram osmoliti, da bom vendarle dojela, da nekateri pač znajo predobro zadeve obrniti v svojo korist.

Posipam se s pepelom in zaklinjam, da tokrat zapuščam ustanovo, katero sem v zadnjih dveh mesecih neštetokrat klicala v klicni center in tudi po 45 minut poslušala vsaj meni neskončno nadležno melodijo, zapeto s piskajočim glasom, ki zagotavlja, da nikoli nismo res sami.

Skratka. Hčerka je imela nesrečo. Nekdo je v križišču izsilil prednost pred njo, ta nekdo je bil zelo korekten in prijazen. Zaradi moje že omenjene slabe izkušnje je vedela, da je v takih primerih najbolje poklicati policijo.

Ni prišla, ker je bila zelo zasedena. Naj povem, da se ni zgodilo za sedmimi gorami, temveč v naši prestolnici. Kaj je tam res na voljo samo ena patrulja? Pa pustimo to. Posledice trka so bile predrto kolo, poškodovana vrata in blatnik ter počeno vetrobransko steklo.

Dekle se je znašlo, domov je prišlo z rezervno gumo in popolno izpolnjenim evropskim poročilom, drugi dan je sledil stik z lokalno poslovalnico zavarovalnice.

Kličem in vprašam, kdaj naj pridem, da avto pogleda cenilec. Znova izkušnje iz dogodka izpred let. Pa mi prijazna uslužbenka razloži, da cenilca sploh nimajo že vsaj tri leta in da lahko poškodovano vozilo poslikamo sami ter prek spleta podamo zahtevek.

Za boljši občutek sem se vseeno zmenila, da se s hčerko oglasiva pri njih in to naredijo tam. Gospa je poslikala avto, spisala poročilo s petimi napakami v petih stavkih in zadeve oddala. Na moje vprašanje, ali rezervno pnevmatiko lahko zamenjam, preden se kaj razplete, ni vedela odgovora. Tega sem našla drugje. Hvala in na svidenje.

Po približno tednu dni dobim odgovor višje inštance: priznajo škodo na vratih in blatniku, povrnejo določeno vrednost pnevmatike, stekla pač ne.

Telefon v roke in vprašanja, zakaj takšna razsodba, in dogovor, da se lahko pritožim. Na pritožbo po tednu dni dobim odgovor: gumo povrnejo v celoti, če imam račune, ki dokazujejo, da poškodovana ni prevozila že ogromnih razdalj, za steklo pa ne morejo reči, ne da je in ne da ni bilo poškodovano v omenjenem dogodku. Naj se obrnem na avtomehanični servis in naj tam podajo mnenje. S počeno šipo k mehaniku, ki, začuden nad njihovim sklepom, poda svoje mnenje.

Čakamo teden dni in dobimo odgovor, ki ga poznamo že od prej. Oni se ne dajo. Znova kličem in poslušam, kako nikoli nismo sami, na koncu mi prijazna telefonistka končno zaupa telefonsko številko gospe, ki je spisala zadnji sklep.

Na vprašanje, na podlagi česa je bilo podano mnenje, pravi, da na podlagi izjave mehanika. Na poizvedovanje, kaj je ta zapisal, kajti v pogovoru z njim sem imela občutek, da mi bo prišel nasproti (kar se je potrdilo, ko mi je dopis prebral sam), dobim odgovor: »Tega vam ne morem povedati, ker ne vem, s kom v resnici govorim.«

Na bolj glasno pojasnilo, s kom govori, mi pravi, naj napišem, kaj bi rada, in se slišiva kasneje. Tako na njen mail leti še en dopis, slišali se nisva več, ker je njen telefon zvonil v prazno, dobila pa sem pisni odgovor, da so pritožbo sprejeli in da jo bodo obravnavali. Super, spet bo minil teden.

Prav ta dan me je v nabiralniku čakal obrazec, ki ga je bilo treba izpolniti in v osmih dneh vrniti na njihov naslov za povračilo stroškov za pnevmatiko. Zanimivo, v prvem dopisu je pisalo, da mi bodo denar poslali v nekaj dneh. Nenavadno se mi je zdelo, da bi denar pošiljali, a mi je prijateljica, ki dela na pošti, pojasnila, da najbrž z nakaznico, kar ni tako redko. Omenjeni obrazec sem dobila po enem mesecu.

Brzina NI njihova vrlina, očitno.

Jezna sem. Zelo. In razočarana. Najbolj jezna sem nase, ker sem po prvi slabi izkušnji ostala pri zavarovalnici, ki očitno išče svojo korist, ne pa koristi zavarovanca (sicer pa, je katera drugačna)?

Jezi me tudi dejstvo, da poznam kar nekaj primerov, ko je, tudi ista zavarovalnica, iz sicer naslova kasko avtomobilskega zavarovanja krila ogromne stroške popravil vozil opitih šoferjev, ki jim je zmanjkalo ceste. Dobesedno. A ti so se znašli in škodo prijavili, ko so se streznili. Nihče ni preverjal resničnega ozadja. Pa ni šlo za 500 evrov, kolikor bi jih okvirno stalo moje steklo. Je šlo za večkratnike njihovih vplačanih premij.

Jezna sem tudi, ker nihče od odgovornih v zavarovalnici, razen gospe v bližnji poslovalnici, ki pa ni pristojna, da bi podajala mnenje, avta sploh ni videl. Jezna, ker so med popravilom odkrili še druge, prej skrite poškodbe, prijazni mehaniki so obvestili o njih zavarovalnico, a tudi teh niso priznali. In jezna sem, ker nekdo pravi, da lažem …

Pa da ne bom samo jezna: pohvala gre gospodu, ki je priletel v hčerko. Bil je zelo uslužen in prijazen. Pohvala gre glavnemu v avto hiši, kjer so se ukvarjali z našim jeklenim konjičkom. Res se je trudil, da bi se zadeve odvile nam v prid.

In na koncu gospem ali gospodičnam v klicnem centru dotične družbe. Ko se oglasijo, so zelo uvidevne, prijazne in pripravljene pomagati po svojih močeh.

Ne, ni sarkazem. Pohvale so iskrene. Konec koncev verjamem, da ljudje prevečkrat samo grajamo, nikoli pa nikogar, čeprav si to zasluži, ne pohvalimo.