Komentar Mateje Florjančič: Pri 99 za volanom

Vse od malega so me učili, da se, preden se prečka cesto, najprej ustavi, pogleda levo, pogleda desno, šele nato stopi. Tako tam, kjer je prehod za pešce, kot tam, kjer ga ni. Da ne bo pomote, niso mi privzgajali krive vere in me učili kršitve cestnoprometnih pravil, le v kraju, kjer sem odraščala, so bile zebre eksotika.

Na širokih belih črtah smo lahko vadili več kot deset kilometrov daleč, v bolj urbanem središču. Kako varno prečkati cesto, sem privzgajala tudi mladežu. Upam, da napotila še upošteva in ne divja brezglavo na drugo stran.

Vse od tedaj, ko sem v avtošoli prvič sedla za volan avtomobila yugo 45 s štirimi prestavami, so me učili, da moram kot voznik biti posebej pozorna na pešce in pred prehodom, če kdo ob njem čaka na varno prečkanje, obvezno ustaviti. Vedno. Brez izjeme.  

Na zadeve lahko, tako kot večina, torej gledam skozi oči pešca in šoferja.

Zato pred prehodom, čeprav ni slišati avtomobila, tovornjaka, traktorja ali motorja, vselej postanem, pogledam, šele nato grem čez. In kot voznica pred zebro, če je kdo ob njej, pohodim zavoro. Se zgodi, da si dve tetki le izmenjujeta mnenje in se postavita malo nerodno, pa ko vidita, da čakam, pomahata, naj speljem. Ampak raje tako, kot da bi se pripetilo kaj usodnega.

Vendar se je kultura prečkanja cest z leti na splošno zelo spremenila in moje skromno mnenje je, da so pešci tisti, ki so postali preveč predrzni. Težje je namreč najti takšnega, ki se prepriča, ali bo lahko varno prišel na drugo stran, kot takšnega, ki nonšalantno stopi na prehod in si misli: moja pravica je moja pravica, dolžnost drugega pa je, da pazi name.

Odkar so se pešcem pridružili še bolj kot ne nepotrebne e-pogruntavščine, je vse veliko slabše. Krožišča so loterija, običajni prehodi največkrat prav tako, folk skrola po zaslonih, na ušesih ima slušalke, šviga na električnih skirojih in se obnaša, kot bi bil vsak sam na svetu.

Ne bi torej mogla reči, da me je presenetilo, ko je pred nekaj tedni po medijih zakrožila vest, da je v bližnjem mestu na prehodu nekdo nekoga povozil. Ne rečem, nesporno dejstvo je, da se to ne bi smelo zgoditi in da za dejanje opravičila ni. A nesporno dejstvo je tudi, da bi morali v prometu paziti vsi. Če že ne na drugega, pa nase.

Komentarji, ki so se pod novičko o dogodku zvrstili, so šli večinoma v smer: mladina ne gleda, mladina ni pozorna, mladina misli le nase, mladina buli v telefone, mladina posluša glasbo in ne sliši pa tako naprej. Fant, ki je utrpel poškodbe, je bil star 17 let.

In večina, priznam, sprva tudi sama, mu je naredila krivico. Kajti fant je cesto prečkal v skupini, v njej je bil zadnji in povozil ga je šofer, star 99 let.

Da, prav ste prebrali. Še vedno je bilo veliko samooklicanih poznavalcev prepričanih, da je nesreči botrovala neprevidnost fanta, sama pa se sprašujem, kako lahko nekdo pri teh letih sedi za volanom. Strinjam se, nis(m)o vsi enaki. Res je tudi, da strička ne poznam in pojma nimam, kakšno je njegovo zdravje. Ter ne vem, po kakšnem ključu še ima veljavno vozniško dovoljenje.

Strinjam se tudi, da nesreča nikoli ne počiva in da se lahko zgodi vsakomur. Ter da bomo vsi nekoč stari in da se zagotovo premnogim, ki zdaj še nimamo težav, ne bo lahko soočiti z dejstvom, da fizične in psihične sposobnosti niso več kos tako kompleksni dejavnosti, kot je obvladovanje vozila.

A na določeni točki je vendarle treba priznati, da na cesti nekdo predstavlja preveliko tveganje. Vem za kar nekaj takšnih, ki so zavestno in zavedno sklenili, da vožnja ni več zanje. Prodali so avto in pridno uporabljajo alternative, med drugim brezplačen javni prevoz (seveda tam, kjer se nanj lahko zanesejo) ali brezplačne prevoze za starostnike.

Na žalost pa poznam tudi nemalo primerkov, ki se na vse pretege upirajo ideji, da bi jih okoli morali voziti drugi. In še bolj na žalost se dogaja, da pod mizo potujejo kuverte v zameno za papir, na katerem piše, da nekdo lahko vozi. Čeprav bi še peš po cesti moral v spremstvu.

»Pa se ti to zdi prav?« sem vprašala prijateljico, ki mi je povedala za osebo A, kako je, že pošteno v letih, podkupila odgovorno osebo B v ambulanti medicine dela, da je dobila potrdilo, s katerim so ji podaljšali vozniško. Samo skomignila je z rameni, češ: »Kaj pa lahko?«

Najbrž res nič ne more, ampak lahko se ji takšno početje vsaj ne bi zdelo normalno.

Da ne bo pomote, še zdaleč ne trdim, da so vsi, ki ocenjujejo psihofizično stanje voznikov, enaki in podkupljivi, trdim pa, da nekateri so, in tisti, ki jim je jasno, da bi pri človeku, ki vestno opravlja svoje delo, izviseli, jih dobro poznajo ter vedo, koliko bodo morali odšteti, da bodo dosegli svoje. Zanima me, kdo v takšnem primeru odgovarja.

Še enkrat: vem, da bomo vsi enkrat stari, in razumem, da je težko sprejeti tok življenja, po katerem moči in sposobnosti pešajo, vendar ne razumem, kako to dejstvo lahko spregledajo tisti, ki naj bi pri zdravem razumu in objektivno presojali, kdo sme in kdo ne sme za volan.

Res je, da v Sloveniji nimamo zakonsko določene starosti, po kateri bi bilo treba vozniške pobrati. Kaj pa zdrav razum? Smo tudi brez tega? Usmiljenje gor ali dol, kuverte pod mizo gor ali dol, mar ni varnost vseh vendarle na prvem mestu. No ja, vsaj morala bi biti.

In ne, fant iz naše zgodbe ni bil neresen, neodgovoren, nepreviden in ignorantski. Gospod, ki je vozil avto, ga je zbil brez zaviranja.

Neresen, neodgovoren, nepreviden in ignorantski je v tej konkretni zgodbi nekdo drug.