Komentar Mateje Florjančič: Šopek potonik za učiteljico

Takrat jeleni v ozki dolini še niso popasli vsega, kar je zraslo na spodnji strani izza mreže visoko ograjenega vrta. Na tetini cvetlični gredi je od zgodnje pomladi do pozne jeseni, skoraj zime, kraljevalo cvetje. 

Ko se je mrzel letni čas moral umakniti toplejšemu, so najprej pognale narcise. Dveh sort, običajne ključavnice in narcise z velikimi, bledo rumenimi, skoraj belimi cvetovi.

V šopku z rdečimi krpicami pokritimi vejami kitajske kutine, ki se je bohotila umaknjena od vrta in je bila od daleč videti kot ogromna žoga, so bile naravnost čudovite.  

Bolj, ko so dnevi postajali daljši in toplejši, bolj se je spreminjal cvetlični asortima. Počasi so narcise zamenjale velike gojene marjetice, ki so se v vetru pozibavale ob lepih dišečih rožah svete Ane, kot jim je rekla. Dišale so ravno ob prazniku domače fare, ki po njej nosi ime.

Pa lilije, ki so nam bile kot otrokom najbolj všeč. Ne samo zaradi lepih belih dišečih čaš, temveč tudi zaradi rumenih nosov, ki smo jih imeli, ko smo jih vohali. Tu so bile astre, cinije.

In gladiole. Vsako jesen je skrbno izkopala njihove čebulice, jih prezimila, spomladi posladila in upala, da je tista nova sorta, ki jo je kupila lani, ohranila prvotni odtenek. Največkrat ga ni. Gladiole so se med seboj »poženile« in postale bele ali svetlo rožnate, a vseeno so bile krasne.

Nešteto šopkov z njenega vrta je šlo v bližnjo cerkev, ki so jo ženske roke pridno krasile ob praznikih ali čistile po razporedu.

Jezila se je, ko so jo vprašale, ali bi dala kaj rož: »Kaj jih imam samo jaz?« je godrnjala na glas, po tihem je bila ponosna, da so se spet spomnile nanjo in tako po svoje nagradile njen trud.

V jesenskem času so v ospredje stopile krizanteme. Pred zmrzaljo jih je zavarovala s kopreno, da jih slana ne bi preveč pobožala. Skrbno jih je privezovala, da se ne bi polomile in da bi s šopki lahko dolgo krasila družinski grob na pokopališču.

Gredica je sedaj prazna. Na njej raste le trava, za katero nekoč ni bilo prostora. Tete že leta ni več, jeleni pa pridno popasejo vse, kar spomladi pokuka iz zemlje in ne dovolijo, da bi cvetje pokazalo, kaj vse zmore.

Le grm potonik malce niže od vrta na travniku ostaja nedotaknjen. Za čuda parkljarjem, ki pustošijo po Grapi, njihovo listje in cvetovi ne teknejo.

Vijolični nemo pričajo o času, ko je poletje, ki ga napovedujejo njihovi okrogli popki, pomenilo mesece sproščenega oddiha, dišečega sena, v kotu sobe še neizpraznjenih, a pozabljenih šolskih torbic, čofotanja v bližnji reki in večerov ob lovljenju kresnic, ne pa živčnih pogledov v nebo in tedaj, ko ga prekrijejo oblaki, skoraj obsedenega spremljanja vremenskih alarmov.

Ko je poletna nevihta prinesla olajšanje in ne strahu ali že kar panike, ko je bilo kraško polje v začetku junija pokošeno in ne poplavljeno.

O času, ko smo komaj čakali počitnice, najprej svoje, nato otrok in ko smo ob koncu šolskega leta učenci sami razmišljali o tem, s čim bomo obdarili učiteljice.

Razni debatni krožki in internetni forumi zagretih mam, ki kar tekmujejo, katera bo imela boljšo idejo ter hitijo z ramen svojih sončkov (tudi velikih) vzeti še eno breme, ni bilo.

Tako kot tudi ne temu prilagojene ponudbe v smislu, najboljša -personalizirana- darila za vaše drage učiteljice in vzgojiteljice ter darilnih paketkov.

Kot šolarji zanje nikoli nismo zbirali denarja, starši se s tem niso ukvarjali. Dejansko ni nobenemu očetu in mami prišlo na misel, da bi kdo sploh omenil kakšno darilo učiteljicam ali učiteljem za konec šolskega leta.

Ko so v šolo hodili moji otroci, sem se novemu režimu obdarovanja bolj ali manj uspešno zoperstavila, sploh pri starejši hčerki teh težav nisem imela.

Neverjeten razred je razredničarki vsako leto izdelal izdelek, ob katerem so obdarovanki, mi je vsakič povedala deklica, v oči stopile solze ganjenosti.

Darilo, podarjeno iz drobnega iskrenega srca, šteje veliko več kot čipkasti prtički, predpasniki z napisi najboljša učiteljica, skodelice s fotografijami in boni za masažo.

Naše učiteljice so se velikokrat razveselile šopka potonik. Največkrat še vlažnega od jutranje rose, kajti neredko se je zgodilo, da je bil na zadnji šolski dan nabran zjutraj, preden smo tekli v šolo.

Bile so ga vesele. Tako kot bi ga nedvomno bil vsak, ki v male ali malo večje glavice znanje vceplja dandanes. Sploh, če bi vedel, da ga je v dar dobil iz pozornosti otrok, ne pa po zaslugi njihovih mam.