POČITNICE

Komentar Mateje Florjančič: Svinjaj pri sebi doma

Množica ljudi ob blizu in daleč, ki v poletnih mesecih išče mir, hlad ali osvežitev v naravi, ni sama po sebi tako velika težava, kot je težava vse, kar nekateri brez slabe vesti puščajo za sabo.
Fotografija: FOTO: Susan Burkham/Gettyimages 
Odpri galerijo
FOTO: Susan Burkham/Gettyimages 

In že so tu počitnice, čas, ko življenje za marsikoga teče drugače od vsakdanje rutine. Tudi zato, ker so počitnice pač pregovorno čas dopustov in Bog ne daj, da bi tega kdo preživel doma ali vsaj kje blizu doma.

Počitniške meke, takšne in drugačne, vabijo, in vselej znova me čudi, kako lahko znotraj ene informativne oddaje najprej spremljamo prispevek o tem, da se nekateri komaj prebijajo iz meseca v mesec in da veliko staršev v jeseni svojim šolarjem ne bo moglo kupiti vsega z dolgega seznama šolskih potrebščin.

Sledijo navodila, kako bi vsi morali delovati v smeri zelenega prehoda in paziti na ogljični odtis, potem dobimo podatke o množici čarterskih poletov z Brnika, ki bolj ali manj petične turiste vozijo na priljubljene in, jasno, fotogenične destinacije, nato naj bi bili veseli še ob številu križark, ki bodo prispele v Koper. Ker jih drugje niso najbolj veseli.

A je že tako, kot je nekdo nekoč pametno pripomnil, da s turisti nikoli ni prav. Če jih je premalo je slabo, če jih je preveč je spet slabo. Vedno sicer pravim, da sta glavni težavi človeštva dve: prva je, da se iz zgodovine nismo naučili prav popolnoma ničesar, a če ta neosvojena lekcija s trenutno temo nima veliko skupnega, jo ima druga: nikoli v ničemer ne znamo poiskati srednje razumne poti.

Turisti pri tem niso izjema. Nenadoma se drenjajo povsod: v gorah, na avtocestah in ozkih cestah, na obalah, v gozdovih, ob rekah, na jasah, po mestih in vaseh ...

Ne razumite me narobe, nič nimam proti njim, v tej vlogi sem že bila kdaj tudi sama, dobro se zavedam, da panoga, ki se z njimi ukvarja, predstavlja  pomemben člen našega gospodarstva, res pa je, da dobivam pike, ko po ozki cesti, ki vodi v mojo rojstno vas, srečujem kolone voznikov, ki jih je strah voziti po levi.

Že z avtom, da ne govorimo o avtodomih. Znova, vse lepo in prav, da obstaja ta možnost, a mnogi za volanom, največkrat izposojenega doma na štirih kolesih z za nameček še dodatno prikolico, ker vsa krama, ki jo je treba imeti na dopustu, ni šla v nešteto kotičkov za shranjevanje, nimajo pojma, kam se podajajo in zato negotovo vozijo po cesti, ki je ne bi obvladali niti s kolesom, kaj šele z ogromno kišto, ki jo upravljajo.

Ne želiš srečevati z njimi. Ali za njimi voziti 30 po ravni cesti in 20 kilometrov na uro na skozi ovinke. Vse ceste pač niso primerne za vsa vozila.

Morda bi, ko preštejemo cekine, ki jih turisti prinesejo v blagajno, razmislili o infrastrukturi, ki bo podpirala tako obiskovalce kot domačine, ki živijo tudi v malo bolj odročnih, a turistično zanimivih krajih … Samo predlagam.

Pa vendar, turizem smo ljudje, in turisti so ljudje. In glavne težave ne predstavlja vedno množičnost teh, temveč bolj obnašanje nekaterih. Ki je velikokrat pod kritiko. Naj gre za tuje ali domače sodobne nomade.

Zadnjič me je spravil na obrate posnetek soseda, ki je na enem od družabnih omrežji objavil, kaj za seboj puščajo gostje, ki svoje avtodome ali za kampiranje prirejene avtomobile parkirajo na mestu v naši vasi, ki za razliko od čisto novega počivališča, ni namenjeno temu.

Tik ob divjem mini kampu je majhna kraška jama, očitno dovolj velika, da se vanjo meče svinjarija. Na posnetku je bil cel kup smetiščnih vreč v vseh mogočih barvah. Krasno. Pa to ni edini primer brezbrižnosti "najinteligentnejših" bitji, ki hodijo po Zemlji in ne, okolice ne packajo samo "umazani" tujci.

Vsak teden bi lahko s sprehoda prinesla vrečo praznih pločevink in steklenic, ki jih žejne duše potem, ko jih očitno izpraznijo v avtu, fliknejo skozi okno.

Ob cesti sem že videla otroške plenice, higienske vložke, polne vreče smeti, direkt iz domačega smetiščnega koša, polno vrečo mesa, na oko ga je bilo enih pet kilogramov. Pa še kaj bi se našlo.

Tega niso odvrgli ne migranti, ne Romi, pa tudi turisti najbrž ne … da ne govorimo, kako težko je na ekoloških otokih ločevati odpadke in koliko enostavneje je vreče z njimi postaviti kar ob smetnjake.

Češ, saj jih bodo odpeljali. Praviloma jih ne, včasih pa še kakšna žival ponoči prebrska vsebino in jo razvleče vse naokoli. Znova: ne govorim o Romih, ne migrantih in ne turistih.

Vsi smo za lepši in čistejši svet, vsi bi čistejši zrak, vsi bi čiste potoke, zelene travnike in gozdove ter zmernejša poletja in zasežene zime, koliko smo za to pripravljeni storiti kot posamezniki, pa se pokaže  pri tako banalni stvari, kot je svojo nesnago odnesti v koše za smeti, ki so dandanes res že domala na vsakem vogalu.

Ja, daleč je od besed do dejanj …

Zato, tisti, ki že, če kje, svinjajte pri sebi doma. Na svoji strani lepo ograjenega vrta z zgledno pokošeno travico ali še bolje, v svojem stanovanju, lahko tudi avtomobilu. Res ni treba vsem naokoli dokazovati, na kakšni fazi razvoja ste ostali.

Preberite še:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije