Komentar Mateje Florjančič: Za lepše življenje nekdo pač mora umreti
A oče še vedno ničkolikokrat pogleduje tja, kjer je kot otrok iz potoka nosil vodo koscem in grabljicam, ki so več dni ostajali visoko nad dolino in se domov vrnili šele, ko je bilo posušeno seno na varnem v seniku. Odrasel v mladega fanta je tam zvoke izpod rezila kose, pod katero so padale travne bilke, izvabljal tudi sam.
Odmevali so v zgodnjih jutrih, ko je travnike še prekrivala rosa, vsake toliko jih je prekinilo brusilo, ki je poskrbelo, da so za ostrim, sedaj domala pozabljenim orodjem, ostala le trda strnišča pokošene trave.
Gorski ravniki so bili tedaj dragoceni, rodovitna in lažje dostopna zemlja okoli vasi je bila namenjena njivam, kjer so rasli koruza, krompir, pšenica in tudi ajda.
Za novodobnimi gozdarji vse prepogosto ostaja pravo razdejanje. Slovenci se radi pohvalimo, da lepo skrbimo za svoje gozdove, a žal tisto, čemur sem velikokrat priča, tega ne dokazuje.
Počasi so se kose in grablje s senožeti umaknile. Potrebe, da bi se vzpenjali nanje in skrbeli, da se ne bi zarasle, ni bilo več.
Ne morem pomagati vam senožeti, za lepše življenje nekdo pač mora umreti, jim je v slovo zapisala moja sovaščanka, priznana likovna ustvarjalka Stanka Golob, ki je še grabila seno na pobočjih hribov.
Košnja se je preselila v dolino, nekdaj prostrane njive so prekrili travniki, vse večkrat se zaraščajo tudi ti.
Če je bilo še v mojem otroštvu iz veliko vaških hlevov slišati mukanje živine in značilne zvoke curkov mleka, ki so se iz vimen ob ročni molži v vedro stekali v penasto mleko, je to skoraj le še spomin na neke druge čase.
Težko je verjeti, koliko se je v letih, ki jih pomnim sama, spremenilo. Kako so kose zamenjale motorne kosilnice, vozove nadomestili traktorji, kako so bremena, ki jih je oče nosil na hrbtu, zamenjale priročne bale in kako so se vse pogosteje opuščale male kmetije.
Kako je opravilo, ki mi kot otroku in najstnici res ni bilo idealna oblika preživljanja časa, postalo najlepši dopust in je vonj suhega sena zadišal opojneje od vonja slanega morja. Nič ni bolj sproščujočega od šumenja suhega sena in občutka, ki te prevzame, ko je pod streho, preden se ulije dež.
To bo znal povedati vsak, ki ceni tisto, kar je raslo dolga desetletja in nam je bilo od prednikov zaupano v varstvo, da bi čuvali za zanamce. Ne gre nam najbolje. Zanamci bodo opeharjeni. Kajti nanje v želji po zaslužku in maksimiranju dobička vse pogosteje pozabljamo.
Nad vasjo pa je v desetletjih travo na nekdaj skrbno pograbljenih travnikih izpodrinilo najprej grmovje in to nato mogočne, častitljive bukve z gladkimi sivimi debli, ki v zgodnji pomladi pričarajo tako čudovito kombinacijo živo zelenega listja in temnomodrega neba ter v jeseni razvajajo z neverjetnimi odtenki pisanega listja.
Visoka drevesa so si podale krošnje s sestrami iz starejših gozdov ter ustvarile čudovito pokrajino. Bukov gozd je krasen. To bo znal povedati vsak, ki ceni tisto, kar je raslo dolga desetletja in nam je bilo od prednikov zaupano v varstvo, da bi čuvali za zanamce.
Ne gre nam najbolje. Zanamci bodo opeharjeni. Kajti nanje v želji po zaslužku in dobičku vse pogosteje pozabljamo. Dedje in pradedje, ki so gozdove negovali za kasnejše generacije, se nemalokrat obračajo v grobu. Njihovi dediči v zapuščini vse prepogosto ne vidijo drugega kot možnost za zaslužek.
Srce me zaboli vsakič, ko pridem v našo Grapo in se oziram po pobočjih hribov ter opazujem, kako ogromni, žalostni goloseki kazijo podobo krajine. Drevesa ne umirajo za boljše življenje, temveč za goli dobiček in vedno znova se sprašujem, kdo dovoli tako posegati v naravo. Dobro se še spomnim, kako so očetu drevesa, ki jih je smel posekati, označevali gozdarji. Niti na misel mu ni prišlo, da bi padlo tisto, ki ni imelo rdečega znamenja.
Srce me zaboli vsakič, ko pridem v našo Grapo in se oziram po pobočjih hribov ter opazujem, kako ogromni, žalostni goloseki, kazijo podobo krajine. Drevesa ne umirajo za boljše življenje, temveč za goli dobiček in vedno znova se sprašujem, kdo dovoli tako posegati v naravo. Dobro se še spomnim, kako so očetu drevesa, ki jih je smel posekati, označevali gozdarji. Niti na misel mu ni prišlo, da bi padlo tisto, ki ni imelo rdečega znamenja.
Ko je sečnjo končal, smo na vrsto prišli otroci in na kup zmetali vse veje. Samo najtanjše so lepo zložene ostale za nami, dragocen je bil vsak kos lesa. Gozd je bil, ko smo ga zapustili, očiščen in od daleč ni bilo videti, da je v njem manj dreves.
Za novodobnimi gozdarji skoraj praviloma ostaja pravo razdejanje. Slovenci se radi pohvalimo, da lepo skrbimo za svoje gozdove, a žal tisto, čemur sem priča, ne dokazuje tega.
Dokazuje le, da je tudi sicer ekonomsko dokaj nezanimiva dolina, nekomu bogat vir zaslužka. O tem pričajo težki šleperji, ki po že tako dotrajani in preobremenjeni cesti vozijo ogromne hlode. In nepregledne skladovnice teh ob cesti, kjer se ozka dolina nekoliko razširi.
Žalostno res, kako brezbrižni smo postali do vsega. Kako na vsakem koraku dokazujemo, da je na prvem mestu denar, spet denar in še enkrat denar. Ni torej čudno, da nam narava vrača na vsakem koraku. Tudi s plazenjem in odnašanjem cest.
Žalostno res, kako brezbrižni smo postali do vsega. Kako na vsakem koraku dokazujemo, da je vse prepogosto na prvem mestu denar, spet denar in še enkrat denar. Ni torej čudno, da nam narava vrača na vsakem koraku. Tudi s plazenjem in odnašanjem cest.
Mi pa se še kar pogovarjamo o zaslužku in gospodarski rasti.
