Konec propadanja v Ljubljani: oluščeni duh postaja veličastna galerija

Nekdanja rafinerija sladkorja, bolj znana kot Cukrarna, je vse bližje svojemu novemu poslanstvu, iz enega najpomembnejših industrijskih objektov na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja bo nastala veličastna Galerija Cukrarna. S tem bo Ljubljana pridobila največji razstavni prostor, primeren tudi za velike in zahtevne razstave, ter prostor za dogodke s področja kulture in umetnosti ter izobraževanja.

»Novo večnamensko umetnostno središče bo zagotavljalo večjo dostopnost kulture za vse prebivalce, lažjo promocijo kulturne produkcije ter realizacijo drugih velikih projektov. Tako bomo tudi razširili mestno središče proti vzhodu in pridobili dodatni javni prostor za prebivalce in obiskovalce Ljubljane,« pravijo na Mestni občini Ljubljana (MOL).

»Dela pri največjem kulturnem projektu v Sloveniji smo začeli 10. oktobra 2018. Projekt sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj, prenova bo končana približno v dveh letih,« so kratki in jedrnati.

Prva v monarhiji

Leta 1828 sta Rossmann in Pelican, borzna veletrgovca v Trstu, prosila za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za sladkorno rafinerijo. Sprva je bil za tovarniško poslopje namenjen grad Črnelo poleg Doba pri Domžalah, katerega lastnik je bil Josip Pelican. Pozneje sta se trgovca odločila, da bosta tovarno postavila v Ljubljani, glavni razlog pa je bila bližina carinarnice, zaradi česar so odpadli nepotrebni dvojni stroški ob prevozu blaga na glavni carinski urad. Dovoljenje za tovarno sta dobila 20. julija 1828. Družabniki so izbrali prostor v poljanskem predmestju.

Kupo-prodajna pogodba je bila v zemljiško knjigo vpisana šele 21. februarja 1832, tovarna pa je kljub poznemu vpisu obratovala že od 27. decembra 1828. Na ta dan je bilo izpeljano poskusno varjenje. Z 22 delavci in enim varilnim kotlom je še močno zaostajala za poznejšim obsegom in za prvo rafinerijo v Blatni vasi. V razvoju sladkorne rafinerije so bile pogoste spremembe v lastništvu, zato se je tudi naziv tovarne spreminjal, večinoma je vseboval ime enega ali več lastnikov. Leta 1831 je bil kapital sladkorne rafinerije zvišan, zgradbe so bile povečane, rafinerija pa je odtlej delovala s tremi kotli. Število zaposlenih se je povečalo na 45. Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije. Služil je za pogon vodne črpalke in dvigovanje materiala v višje nadstropje tovarniške zgradbe. Leta 1837 so lastniki zašli v težave, rešili so se z delno prodajo podjetja največjemu upniku, dunajski banki Arnstein & Eskeles.

Sledilo je obdobje relativne stabilnosti. V obdobju 1841–1849 so lastniki pritegnili v vodstvo tržaško podjetje Brentano & Comp. To je pomenilo večji impulz v proizvodnji rafinerije. Z novim parnim kotlom so zmogljivost še povečali. Nadaljnja leta so obdobje največjega razcveta ljubljanske sladkorne industrije: poslopje so v 40. letih dvignili za dve nadstropji. V juniju 1852 je sledila prošnja družbe za povišanje skladišča, naslednje leto so na podstrešju uredili dve večji sobi, daleč najpomembnejše dejanje pa je bilo podaljšanje tovarniškega poslopja.

Sredi 19. stoletja je proizvodnja sladkorja močno narasla, tudi na račun izpopolnitve tovarniških naprav in dveh novih parnih kotlov. Med letoma 1853 in 1856 je imela rafinerija od 200 do 225 delavcev, sladkor in sirup je prodajala tudi na Ogrsko in v balkanske države. Tovarna je dosegla ogromne dobičke in se je povzpela na prvo mesto med rafinerijami v monarhiji.

Požari in zaton

Za Cukrarno je bil usoden 25. avgust 1858, ko je nepazljivost nekega delavca povzročila požar. Ta je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. Vse drugo razen drvarnice in hleva je pogorelo. Tovarna je izgubila visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta. Do sredine decembra so tovarniško poslopje že delno prekrili, hoteli so urediti notranjost in nadaljevati gradnjo. Vnovičnega obratovanja ni bilo več. Za zaton ljubljanske rafinerije je kriva tudi čedalje hujša konkurenca pridelovalcev sladkorja iz sladkorne pese. Po neuspeli dražbi so vsi objekti tovarne prišli v last avstrijske nacionalne banke, od nje je Cukrarno leta 1863 kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz in med letoma 1864 in 1866 dobro zaslužil z oddajo celotnega poslopja rekrutom. Okoli 1870. se je tam nastanila državna tobačna tovarna, tam je bila do leta 1872, ko je poslopje v začetku januarja znova gorelo. Leta 1873 je bilo poslopje namenjeno kasarni, Cukrarna je to ostala do padca monarhije. Tu sta mlada umrla pesnika moderne Dragotin Kette (1899.) in Josip Murn - Aleksandrov (1901.). Po potresu leta 1895 so se vanjo zatekle družine brez strehe nad glavo, med njimi gospodinja Polonca Kalanova, ki jo danes poznamo kot stanodajalko Josipa Murna.

Po drugi svetovni vojni je Cukrarna spet sprejemala socialno ogrožene ljudi ter postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. Tam so prenočevali tudi prodajalci ljubljanske tržnice. Včasih so bili tam še prostori Javne razsvetljave Ljubljana, tovarne otroških vozičkov Tribuna ter delavnice Lutkovnega gledališča Ljubljana.

V začetku 90. let 20. stoletja so jo izpraznili z namenom prenove in spremembe v nakupovalno središče. Načrti se niso uresničili in v objekt so se naselili brezdomci. Zaradi večkratnih požarov, ki so jih zanetili (v enem izmed njih je zgorel osrednji del ostrešja), so objekt za silo zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, okna in vrata v nižjih nadstropjih pa zazidali ter s tem preprečili dostop. Pozneje so za ves promet, tudi pešce, najprej delno, nato pa popolnoma zaprli Povšetovo ulico, saj je prehod ob objektu postal prenevaren zaradi možnosti odpadanja delov stavbe.

Nakupovalnega središča niso uredili, pojavili so se drugi načrti za prostor ob Ljubljanici. Leta 2009 je MOL zasnoval načrte za projekt Ena hiša, po katerih naj bi območje Cukrarne do leta 2014 spremenili v sodobno upravno središče. Zaradi gospodarske krize se je izgradnja kompleksa, ki naj bi stala več kot 150 milijonov evrov, premaknila v nedoločeno prihodnost. Pozneje so načrte oklestili ter v stavbi predvideli ureditev galerijskih prostorov.

Oživitev celotnega območja

Na prenovo Cukrarne se je dolgo čakalo, načrti zanjo so obstajali od začetka 90. let 20. stoletja. Odtlej se je zamenjalo pet županov in vsak je imel svoje načrte za poslopje. Ob dejanskem začetku prenove je župan Zoran Janković poudaril, da »začetek obnove Cukrarne pomeni začetek oživitve in popolne prenove tega območja, ki bo postalo del središča Ljubljane, v to smer pa bomo širili tudi območje za pešce«.

Pogodbo za ureditev Galerije Cukrarna so podpisali v ponedeljek, 17. septembra 2018. Odločitev je bila jasna, saj sta Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, organ upravljanja za evropske strukturne sklade, in Kohezijski sklad že 30. aprila 2018 izdala odločitev o finančni podpori.

Dela so začeli 10. oktobra 2018. Po oceni naj bi predvidoma trajala 24 mesecev, izvaja pa jih gradbeno podjetje Strabag. Ob začetku so poudarili, da bo nov in sodoben prostor namenjen predstavljanju sodobne likovne in vizualne umetnosti, pri čemer bosta zagotovo pomembno vlogo odigrali najpomembnejši bienalni prireditvi v Ljubljani, BIO Ljubljana in Mednarodni grafični bienale. »S tem bo rešeno dolgoletno pomanjkanje velikega razstavnega prostora v Ljubljani. Projekt obnove in izgradnje Galerije Cukrarna so zasnovali v arhitekturnem biroju Scapelab. Po končani prenovi jo bo upravljal ljubljanski javni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljana,« so povedali na MOL.

V petek, 16. novembra 2018, so zapisali: »Stara tovarna, ki se je kot oluščen duh sklanjala nad Ljubljanico, je začela rasti v največji razstavni prostor v regiji, ki bo sprejemal vrhunce sodobne umetnosti. Rokave smo za pripravo dokumentacije zavihali že pred časom, zdaj pa so se začela še fizična dela.«