Kožni rak ogroža tudi pse: nedolžne bulice so lahko maligne
Zaradi razkošnega kožuščka se marsikomu zmotno zdi, da je pasja koža povsem varna pred vsemi mogočimi vplivi, a to še zdaleč ne drži. Indijska študija je pokazala, da ima kar petina psov težave s kožo, a k sreči so vse ozdravljive ali vsaj obvladljive.
Redna nega
Koža je za psa izjemno pomemben organ iz treh različnih celičnih plasti. Povrhnjica je najvišja zaščitna plast: sestavljena je iz poroženelih celic, ki so zložene v več plasteh; te celice se obnavljajo, tako da se zgornje olupijo kot luske. Dermis koži daje obliko. Srednja plast je v glavnem sestavljena iz tesnega vezivnega tkiva, krvnih žil in lojnic; slednje kožo mažejo in jo ščitijo pred zunanjimi vplivi.
Podkožje je sestavljeno iz maščob in krvnih žil in je za psa zaloga energije ter ogrevalno telo. Če je kuža dobrega zdravja, bo zdrava tudi koža; običajne težave preprečujemo z rednim krtačenjem, odstranjevanjem umazanije, zadostno telesno dejavnostjo, preventivo pred zajedavci, med temeljito nego pa lahko opazimo tudi morebitne spremembe na koži ali dlaki. Vzroki težav so v grobem infekcijski (okužbe z zajedavci, virusne, bakterijske in glivične) in neinfekcijski (hormonske motnje, tumorji, poškodbe, avtoimunske bolezni, nezadostna nega). Glede na bolezen se razlikujejo tudi simptomi; denimo, pri hormonskih boleznih se pojavijo dolgotrajni, kronični simptomi, bakterijska okužba pa se pokaže z akutnimi, nenadnimi znaki.
20 odstotkov psov naj bi imelo težave s kožo.
Sicer so najpogostejši znaki kožnih bolezni pri psih izpadanje ali redčenje dlake, vnetje kože, tudi gnojni izcedek, zadebelitev kože, praskanje in grizenje predelov kože, prhljaj.
Zdravo kožo mu pomagamo ohranjati z ustrezno prehrano, tu so bistvenega pomena esencialne aminokisline in esencialne maščobne kisline, kot je linolna kislina. Ker jih psi ne morejo tvoriti sami, jim jih moramo zagotavljati mi. Če ima pes diagnosticirano kožno bolezen, sledimo napotkom veterinarja in mu ponudimo posebno hrano. Pozor, poletje in sončni žarki so nevarni tudi za našega najboljšega prijatelja, zato bodimo pozorni na ustrezno zaščito pred UV-sevanjem.
Že zaradi možnosti toplotnega udara naj se psi zadržujejo pretežno v senci, če pa to ni mogoče, poskrbimo za ustrezno zaščito s sončnim faktorjem.
Težave so lahko infekcijskega ali neinfekcijskega izvora.
To velja predvsem za pse z redkim kožuhom in rožnato kožo; s kremo (pasjo, kakopak) jih namažemo predvsem po smrčku in trebuhu ter drugih nevarno izpostavljenih predelih. Tudi oni lahko zbolijo za kožnim rakom, na videz nedolžne bulice so namreč lahko maligne tvorbe!
