STAVBNA DEDIŠČINA
Kraška hiša je pristala v pravih rokah
Hiša z najznamenitejšim vodnjakom v vasi je bila prva točka, na kateri se je začela uspešna zgodba o obnovi Štanjela.
Odpri galerijo
O preteklosti majhne, v celoti iz kamna zgrajene stavbe, ki z najznamenitejšim vodnjakom v vasi zaključuje jugozahodni niz bržkone najstarejše ulice v Štanjelu, govori več domnev kot oprijemljivih dejstev. Prvo sega v sredo tridesetih let minulega stoletja, ko je hišo med obsežnimi deli, s katerimi je dodobra spremenil podobo Štanjela, v svojem duhu obnovil takratni župan, arhitekt in urbanist Maks Fabiani. Malo pred koncem druge svetovne vojne je bila hiša, najbrž ob razstreljevanju bližnjega župnišča, poškodovana. Štanjelci, kolikor se jih je po vojni vrnilo v razdejano vas, so si v težkih razmerah najprej prizadevali obnoviti svoja domovanja in so nepomembno ruševino prepustili propadanju.
Ob tej priložnosti se je likovna pedagoginja in ustvarjalka Vlasta Markočič spomnila pogovora z Natašo Šumi, ki ji je svetovala pri pisanju diplomske naloge o Štanjelu. Pa tudi dobro desetletje pozneje, »ko je arhitektka naši družini predala svoje načrte za obnovo Grajžarjeve hiše. V njej je predvidela arhitekturni muzej, galerijo in gostilno. Nekaj od tega se je uresničilo. Gotovo bi bila vesela, če bi bila danes lahko med nami,« je dejala.
Zgodovinar Davor Kernel je najprej opozoril, da bi bilo namesto o romansko-gotski hiši bolje govoriti o stavbi s prvinami iz romanike in gotike, ki pa so bile v poznejših prezidavah zabrisane. Vsi uporabniki so stavbo prilagajali svojim potrebam. Napovedal je tudi že večkrat obljubljeno posodobitev vsebine muzeja tako v spodnjem gospodarskem kot zgornjem bivalnem nadstropju, pri čemer naj bodo v ospredju lokalno pomembne vsebine. Drago Jakomin, ki je po navodilih Nataše Šumi opravil vsa gradbena dela, je na vprašanje, kakšno je bilo stanje hiše pred obnovo, kratko odvrnil: »Ruševine. Drugega nič. Strehe je bilo le še kak poldrugi meter, kar smo podrli, in iz Gradenj, Dutovelj in od drugod pripeljali škrle (kamnite plošče) za novo kritino. Sneti smo morali kamnite žlebove, ki smo jih, ko je bila hiša pokrita, pritrdili nazaj. Bilo je zelo težko delo. Na tej strehi je gotovo za petnajst ton kamna! Vse smo morali narediti ročno, z lopato, krampom in karjolo.«
Etnolog Naško Križnar, ki je poskrbel za prvo postavitev kraške zbirke, se je spomnil naključij, ki so spremljala njeno nastajanje: »Za koncept je bil zaslužen tudi takratni ravnatelj Branko Marušič. Etnologi so razmišljali o postavitvi enega samega muzeja na prostem, kjer bi bili zastopani vsi stavbni tipi slovenskega prostora, vendar je nato prevladala zamisel, da bi bilo bolje ohraniti značilne stavbe v okolju, kjer so nastale. To je bilo odločilno tudi za štanjelsko Kraško hišo, ostalo pa je vprašanje, kaj postaviti vanjo, da bi bilo videti, kot da so jo ljudje pravkar zapustili. Povrhu ni šlo za tipično kraško hišo z borjačem, spahnjenico, gankom itn., ampak za hišo z elementi kraške arhitekture. S predmeti, zbranimi na terenu, smo tako uredili zbirko, kakršno je dopuščal prostor. Danes menim, da bi bile primernejše občasne tematske razstave, na primer kamnarstva in drugih kraških obrti. Najpomembnejše je, da bo hiša živela!«
Direktorica Javnega zavoda Komenski Kras Polona Abram je opozorila, da je bila iz drobcev preteklosti sestavljena zgodba Kraške hiše sredi sedemdesetih let pravzaprav prva točka, na kateri se je začela javna zgodba Štanjela. Prvič se je začelo razmišljati, da ima ta razrušeni Štanjel lahko neko poslanstvo. Vrsta upravljavcev in varuhov hiše, ki so si sledili po obnovi, zdaj prihaja v prave, domače roke, in vse se bo lahko začelo na novo. Vlasta in Vojko Markočič imata poleg dokončanja vseh prostorov v pritličju še velike načrte. Med prvimi bosta, seveda s sodelovanjem Goriškega muzeja, prišli na vrsto osvežitev in tematska ureditev muzejske zbirke.
Odločilna odločba
Kljub opozorilom poznavalcev, da gre za zanimivo enocelično stavbo v drugi vrsti hiš, gledano z vrha Turna navzdol, je pri tem ostalo. Do začetka 70. let, ko so se v odboru za obnovo Štanjela odločili za popravilo. Projektantka je bila arhitektka Nataša Šumi z republiškega zavoda za spomeniško varstvo, ki je načrtovala in nadzorovala tudi obnavljanje večine drugih med vojno razdejanih stavb v vasi. Po končani obnovi Kraške hiše so 24. junija 1974 na občini Sežana sprejeli odločbo o ustanovitvi muzejske zbirke v romansko-gotski hiši v Štanjelu, kakor so takrat poimenovali to skromno nadstropno stavbo, čeprav so zares stari morda le njeni temelji. Gradivo za stalno razstavo – 115 kosov pohištva, orodja, izdelkov domače obrti in druge opreme – je prispeval Goriški muzej.
Gospa, vi ste iz Ljubljane, mi smo pa od tukaj, in bomo napravili streho po naše, po kraško!
Odločba je narekovala, da se »kulturni spomenik lahko uporablja le za prezentacijo etnološke kulture v skladu s sanacijskim projektom same hiše in ureditve Štanjela …« Hkrati je bila Kraška hiša s to odločbo dodeljena v upravljanje Goriškemu muzeju, ki je bil »dolžan skrbeti, da se muzejsko gradivo ohrani nepoškodovano in uredi tako, da je ogled po možnosti vsak dan«.
Začetek nove zgodbe
V naslednjih desetletjih so, po prvem Danielu Guliču, nalogo varuhinj zbirke in vodnic po njej opravljale še Cilka Torkar, Milena Švagelj, Avrelija Gulič in, najdlje med vsemi, Dušana Švagelj. Po njeni upokojitvi je skrb za hišo prevzel Javni zavod Komenski Kras. Že pred tem, ob koncu 90. let, sta Kraško hišo – skupaj z mogočno Grajžarjevo domačijo, ki ji je pripadala – z odkupom deležev sorodnikov prevzela v svoje roke Vojko in Vlasta Markočič. Po temeljiti, zgledno izpeljani obnovi dvonadstropne domačije, ki jo je predvidevala že Nataša Šumi, sta se pred petimi leti s hčerama vanjo tudi vselila. Letos poleti sta formalno skrb prevzela še za muzejsko hišo, le nekaj korakov čez cesto od domačega praga.15 ton kamna je gotovo na strehi Kraške hiše.
Ob tej priložnosti se je likovna pedagoginja in ustvarjalka Vlasta Markočič spomnila pogovora z Natašo Šumi, ki ji je svetovala pri pisanju diplomske naloge o Štanjelu. Pa tudi dobro desetletje pozneje, »ko je arhitektka naši družini predala svoje načrte za obnovo Grajžarjeve hiše. V njej je predvidela arhitekturni muzej, galerijo in gostilno. Nekaj od tega se je uresničilo. Gotovo bi bila vesela, če bi bila danes lahko med nami,« je dejala.
Vse so naredili ročno
Začetek nove zgodbe stoletne Kraške hiše je bil priložnost za posebno slovesnost. Poleg sosedov, sorodnikov in prijateljev Markočičevih so prišli mnogi, ki so obujali spomine na obnavljanje razrušene stavbe pred skoraj pol stoletja. Potem ko so za dobro voljo poskrbeli harmonikar Jan Novak in člani Kulturnega društvo Brce iz Gabrovice pri Komnu s skečem Igra pri štirni in po pozdravnem nagovoru komenskega župana Erika Modica, so mikrofon vzeli v roke možje, ki so bili zraven pri nastajanju današnje podobe in vsebine Kraške hiše.Zgodovinar Davor Kernel je najprej opozoril, da bi bilo namesto o romansko-gotski hiši bolje govoriti o stavbi s prvinami iz romanike in gotike, ki pa so bile v poznejših prezidavah zabrisane. Vsi uporabniki so stavbo prilagajali svojim potrebam. Napovedal je tudi že večkrat obljubljeno posodobitev vsebine muzeja tako v spodnjem gospodarskem kot zgornjem bivalnem nadstropju, pri čemer naj bodo v ospredju lokalno pomembne vsebine. Drago Jakomin, ki je po navodilih Nataše Šumi opravil vsa gradbena dela, je na vprašanje, kakšno je bilo stanje hiše pred obnovo, kratko odvrnil: »Ruševine. Drugega nič. Strehe je bilo le še kak poldrugi meter, kar smo podrli, in iz Gradenj, Dutovelj in od drugod pripeljali škrle (kamnite plošče) za novo kritino. Sneti smo morali kamnite žlebove, ki smo jih, ko je bila hiša pokrita, pritrdili nazaj. Bilo je zelo težko delo. Na tej strehi je gotovo za petnajst ton kamna! Vse smo morali narediti ročno, z lopato, krampom in karjolo.«
Pri strehi niso popustili
Kraševci, čeprav starih mojstrov ni bilo več, so vedeli, kako in kaj, projektantka pa je imela pred seboj predvsem cilj, kako naj bo hiša videti. »Vse je moralo biti po njenem,« se spominja Jakomin, zato so včasih nastala nesoglasja. »Gospa, vi ste iz Ljubljane, mi smo pa od tukaj,« ji je ugovarjal delovodja Frane Colja, »in bomo napravili streho po naše, po kraško!« Ko je odšla, se je tako tudi zgodilo. »In je bila kar zadovoljna, ko je prišla nazaj,« je pripovedovalec hudomušno pripomnil. Vsekakor je bila Kraška hiša zgled za številne druge obnove kraških streh.Razglednica s spominsko znamko
Kraška hiša se je prvič pojavila na poštni znamki že leta 1995, ko jo je oblikoval Miljenko Licul, za to priložnost pa je nastala nova poslastica za zbiralce. Gorazd Budal je založil in izdal razglednico s spominsko znamko, ki jo je oblikovala Nina Rojc Dobrin. Njena posebnost je nominala 1,31 evra, za priporočene pošiljke za tujino, kar pomeni, da ni na prodaj na poštnih uradih, je pa dogodek za filateliste. V njihovi terminologiji gre namreč za maksimum karto – razglednico, ki ima znamko in žig na slikovni strani.
Kraška hiša se je prvič pojavila na poštni znamki že leta 1995, ko jo je oblikoval Miljenko Licul, za to priložnost pa je nastala nova poslastica za zbiralce. Gorazd Budal je založil in izdal razglednico s spominsko znamko, ki jo je oblikovala Nina Rojc Dobrin. Njena posebnost je nominala 1,31 evra, za priporočene pošiljke za tujino, kar pomeni, da ni na prodaj na poštnih uradih, je pa dogodek za filateliste. V njihovi terminologiji gre namreč za maksimum karto – razglednico, ki ima znamko in žig na slikovni strani.
Etnolog Naško Križnar, ki je poskrbel za prvo postavitev kraške zbirke, se je spomnil naključij, ki so spremljala njeno nastajanje: »Za koncept je bil zaslužen tudi takratni ravnatelj Branko Marušič. Etnologi so razmišljali o postavitvi enega samega muzeja na prostem, kjer bi bili zastopani vsi stavbni tipi slovenskega prostora, vendar je nato prevladala zamisel, da bi bilo bolje ohraniti značilne stavbe v okolju, kjer so nastale. To je bilo odločilno tudi za štanjelsko Kraško hišo, ostalo pa je vprašanje, kaj postaviti vanjo, da bi bilo videti, kot da so jo ljudje pravkar zapustili. Povrhu ni šlo za tipično kraško hišo z borjačem, spahnjenico, gankom itn., ampak za hišo z elementi kraške arhitekture. S predmeti, zbranimi na terenu, smo tako uredili zbirko, kakršno je dopuščal prostor. Danes menim, da bi bile primernejše občasne tematske razstave, na primer kamnarstva in drugih kraških obrti. Najpomembnejše je, da bo hiša živela!«
Direktorica Javnega zavoda Komenski Kras Polona Abram je opozorila, da je bila iz drobcev preteklosti sestavljena zgodba Kraške hiše sredi sedemdesetih let pravzaprav prva točka, na kateri se je začela javna zgodba Štanjela. Prvič se je začelo razmišljati, da ima ta razrušeni Štanjel lahko neko poslanstvo. Vrsta upravljavcev in varuhov hiše, ki so si sledili po obnovi, zdaj prihaja v prave, domače roke, in vse se bo lahko začelo na novo. Vlasta in Vojko Markočič imata poleg dokončanja vseh prostorov v pritličju še velike načrte. Med prvimi bosta, seveda s sodelovanjem Goriškega muzeja, prišli na vrsto osvežitev in tematska ureditev muzejske zbirke.