Kraški ovčar ni več ogrožen

Na Dnevu kraškega ovčarja se bodo v Štanjelu srečali lastniki in ljubitelji tega močnega – samci povprečno tehtajo 36 kg, samice 28 kg – in ponosnega psa, pomembnega dela naše dediščine (začetek ob 10. uri). Okrogla miza, na kateri bodo med drugim sodelovali Vesna Oražem, strokovnjakinja za velike zveri z Zavoda za gozdove Slovenije, kinologi in vzreditelji, bo letos posvečena varovanju pašnih živali s psi.

Edino slovensko mednarodno priznano avtohtono pasmo psov so nekoč uporabljali za čuvanje čred drobnice, zlasti ovc pasme istrska pramenka, na pašnikih Javornikov, Nanosa, Vremščice in drugod.


Prvi pisni viri o kraških ovčarjih kot pastirskih psih so iz leta 1558, ko je upravitelj kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov s Krasa. Janez Vajkard Valvasor je 1689. v Slavi vojvodine Kranjske med drugim zabeležil: »Zlasti ob rečici Pivki goje velike in močne pse, ki utegnejo volku čvrsto pretresti kožuh. Zato jih pastirji vedno vodijo s seboj.« Danes so odlični družabniki svojih lastnikov, vendar samci potrebujejo izkušenega skrbnika.
 

Nič več ogrožena

Kraševec ni več ogrožena pasma, saj jih je v Sloveniji iz leta v leto več. Akademski slikar Blaž Vehovar, predsednik Kluba kraških ovčarjev Slovenije, avtor monografije Kraški ovčarji – sinovi burje (založba Hart, 2017) in kinološki sodnik, je povedal, da jih je »po uradnih podatkih Vursa nekaj manj kot 1200.

Ker pa po vsej verjetnosti niso zabeležene vse smrti in ker v to kvoto štejejo tudi primerke iz zavetišč (brez rodovnika, torej brez dokazanega porekla), za katere menijo, da so kraški ovčarji, lahko sklepamo, da je rodovniških okoli 1000.


Aktivno vključenih v vzrejo jih je manj kot 50. To pomeni, da je pasma sicer stabilna, vendar bi si za mirnejšo prihodnost želeli okoli 2000 primerkov pasme in prek 80 psov, ki bi bili aktivno vključeni v vzrejo.«