VRH
Krim nad Ljubljano
Letošnja jesen je prinesla čudne čase in nam temeljito omejila gibanje; vendar mogoče je oboje, upoštevati predpise in se hkrati povzpeti na kak razgleden vrh.
Odpri galerijo
Na vrhu Krima je planinski dom. Fotografije: Janez Mihovec
Krim, 1107 metrov visok vrh nad Ljubljanskim barjem, zastira pogled proti jugu v obliki mogočnega trikotnika. Njegova temna severna pobočja delujejo nekoliko strašljivo. Čisto po krivici. Na ta razgledni vrh vodi kopica markiranih planinskih poti. Začnejo se na Rakitni in v vaseh na robu Barja pod Krimom.
Visoko se da priti z avtomobilom, potem je do vrha le nekoliko daljši sprehod. Po drugi strani so številna izhodišča ob vznožju. V tem primeru je vzpon na goro poštena tura, ki traja dve uri in pol.
Ljubljansko barje je velika udorina, ki se je v tisočletjih napolnila z naplavinami in je bila vse do konca 18. stoletja občasno jezero in veliko močvirje. Glavna prometnica tako ni nikdar tekla prek Barja, ampak se je vila ob njegovem južnem robu. Vasi, kot so Ig, Strahomer, Jezero, Tomišelj, so tudi izhodišča za vzpon.
Katero koli pot si že izberemo, vsaka se strmo vzpne in po severnih pobočjih pripelje na sam vrh. V jesenskih dneh se na Barju še prav posebno rada izoblikuje nizka oblačnost. Nič posebnega. Barje je še danes nižina, polna vlage, zato se nad njo na jesen večji del dneva vleče neprijetna megla. Z okoliških vrhov se na ravnino spusti mrzel zrak in oblikuje bazen hladnega in vlažnega zraka.
Naj nas torej neprijetna podoba vremena ne odžene. Vztrajati je treba in se skozi oblačno plast povzpeti čim višje. V določenem trenutku se povzpnemo nad inverzno mejo in vse se v trenutku spremeni. Megleno morje ostane globoko spodaj, nad nami in okoli nas pa je ena sama modrina. Postane prijetno lepo z razgledom daleč naokoli.
Skozi širne gozdove se povzpnemo prav na vrh. Pred desetletji je bil dostop omejen, glavno besedo je tu imela jugovojska. A ti časi so že davno mimo. Na vrhu je še vedno kup telekomunikacijskih naprav z oddajniki, vendar to ne moti preveč. Ob planinskem domu je širna terasa, s katere se odpre prelep razgled na Ljubljansko barje in na Ljubljano. Prelep jesenski dan bi bilo škoda izkoristiti za vrnitev po isti poti, saj se ponuja vrsta spustov do vznožja.
S terase je prelep razgled na Barje.
Visoko se da priti z avtomobilom, potem je do vrha le nekoliko daljši sprehod. Po drugi strani so številna izhodišča ob vznožju. V tem primeru je vzpon na goro poštena tura, ki traja dve uri in pol.
Ljubljansko barje je velika udorina, ki se je v tisočletjih napolnila z naplavinami in je bila vse do konca 18. stoletja občasno jezero in veliko močvirje. Glavna prometnica tako ni nikdar tekla prek Barja, ampak se je vila ob njegovem južnem robu. Vasi, kot so Ig, Strahomer, Jezero, Tomišelj, so tudi izhodišča za vzpon.
Katero koli pot si že izberemo, vsaka se strmo vzpne in po severnih pobočjih pripelje na sam vrh. V jesenskih dneh se na Barju še prav posebno rada izoblikuje nizka oblačnost. Nič posebnega. Barje je še danes nižina, polna vlage, zato se nad njo na jesen večji del dneva vleče neprijetna megla. Z okoliških vrhov se na ravnino spusti mrzel zrak in oblikuje bazen hladnega in vlažnega zraka.
Jesenska idila
Naj nas torej neprijetna podoba vremena ne odžene. Vztrajati je treba in se skozi oblačno plast povzpeti čim višje. V določenem trenutku se povzpnemo nad inverzno mejo in vse se v trenutku spremeni. Megleno morje ostane globoko spodaj, nad nami in okoli nas pa je ena sama modrina. Postane prijetno lepo z razgledom daleč naokoli.
Ob vznožju Krima so številna izhodišča ture, ki traja dve uri in pol.
Skozi širne gozdove se povzpnemo prav na vrh. Pred desetletji je bil dostop omejen, glavno besedo je tu imela jugovojska. A ti časi so že davno mimo. Na vrhu je še vedno kup telekomunikacijskih naprav z oddajniki, vendar to ne moti preveč. Ob planinskem domu je širna terasa, s katere se odpre prelep razgled na Ljubljansko barje in na Ljubljano. Prelep jesenski dan bi bilo škoda izkoristiti za vrnitev po isti poti, saj se ponuja vrsta spustov do vznožja.
