Kriminalke pomirjajo čedalje več Slovencev
Končno smo vzljubili tudi domače detektive in kriminalne zgodbe, njihov pionir je bil v 19. stoletju Jakob Alešovec.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/GETTY IMAGES
Te dni je na televizijskih zaslonih svojo pot med gledalce začela še ena slovenska nadaljevanka V imenu ljudstva. Razvpita nadaljevanka Jezero po knjižni predlogi uspešnice z istim naslovom avtorja Tadeja Goloba je končana. Obe seriji sta kriminalki.
Če je bila rdeča nit Jezera truplo brez glave, ima serija z naslovom V imenu ljudstva t. i. nalogo, da verodostojno odslikava prepredenost Slovenije s korupcijo. Prevare v sodstvu, inšpekcijskih službah, medijih, svetu tajkunov. Dejstvo je, da slovenske kriminalke dobivajo nov zagon, a kriminalke so že dolgo vpete v slovensko literaturo.
Pred leti je o slovenskih kriminalkah spisala diplomsko delo Nina Florjanc, ki se je za obravnavo te tematike odločila, ker, kot meni, »jo predvsem v šolskih klopeh premalo obravnavamo, saj so kriminalke del trivialne literature, ki predstavlja užitkarsko branje in zato ji avtomatsko prepogosto nadevamo drugorazrednost in posledično temu nevrednost obravnave«.
Po njenih ugotovitvah se je prva slovenska kriminalka pojavila v drugi polovici 19. stoletja, natančneje leta 1874.
Za tisti čas je značilno, da je slovenski meščanski salon hitro osvajal literarno ustvarjanje evropskega meščanstva. Takšna je bila tudi kriminalka, ki je pomenila nekakšno meščansko modifikacijo pustolovskega in viteškega romana.
»Meščanski vitez se je prelevil v detektiva ali preiskovalnega sodnika, ki je prav tako neranljiv kot srednjeveški vitez, vztrajen in načelen, njegovo nagnjenje do pustolovskega tveganja je enako močno, spremenijo pa se seveda okoliščine in cilji. Kriminalka se je torej razvila v meščanski družbi, kjer mora imeti bralec občutek, da je varen. Kriminalka bralca na nek način pomirja,« meni Florjančeva.
Kriminalne zgodbe naj bi se pojavile v 17. in 18. stoletju na Kitajskem in Japonskem, v približno istem času so v Angliji in Franciji ljudje lahko brali biografije morilcev in zločincev z letakov. Zasluge za njihov nastanek ima izdaja 20 zvezkov sodnijskih primerov (Causes célèbres et intéressantes, avec les jugements qui les ont décidées). Ta je sprožil izdajo še več podobnih del po Evropi. Najverjetneje pa je vzpon pripovedništva s kriminalno tematiko povezan z razvojem evropske policije. Kot je razvidno iz virov, je po ustanovitvi policijskega oddelka v Londonu (1842) tisk začel redno poročati o delu kriminalistov. Kmalu za tem pa so začeli izhajati spomini policijskih šefov.
… Jonas in krčmar sta bila zarad hudodelstva ponarejevanja bankovcev obsojena v težko ječo na vse žive dni, žena Jonasova pa kot sokriva hudodelstva izdavanja teh bankovcev na 7 let težke ječe. Učitelj je dobil le eno leto, ker je pomagal izdatno, da je bilo gnjezdo bankovčarjev vničeno. Ko je svojo kazen prestal, sem mu preskrbel jaz v drugem zelo oddaljenem kraju učiteljsko službo in sem imel zadostenje, da se je popolnoma poboljšal in se poprijel svojega posla z vso marljivostjo.
--
* Jakob Alešovec, Iz sodnijskega življenja
Letnica, ki po mnenju večine poznavalcev naznanja začetek detektivskega žanra, pa je 1841. Prav takrat je namreč ameriški pisatelj Edgar Allan Poe izdal znamenito zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue, ki še danes velja za prototip detektivske zgodbe. Z eno napako: preiskava, ki jo vodi detektiv Auguste Dupin, nas pripelje do nenavadnega storilca – opice, kar bi pozneje Van Dine v okviru svojih dvajsetih pravil za pisanje detektivske zgodbe označil kot popolnoma zgrešen pristop.
Kot prvi slovenski pisec kriminalk se je v zgodovino zapisal Jakob Alešovec z osmimi kriminalkami, ki jih je kot podlistek v nadaljevanjih objavljal v Bleiweisovih Novicah med letoma 1874 in 1879. Njegove kriminalke nosijo nadnaslov Iz sodnijskega življenja. Leta 1907 je Fran Milčinski objavil svojo prvo, znamenito kriminalko Ura št. 55916.
Do druge svetovne vojne se je zvrstilo še nekaj drugih avtorjev: Silvester Košutnik (Krvna osveta, Požigalec; 1910). Košutnikovi zgodbi veljata za eni najbolj krvavih v tem času. Leta 1922 je Ivo Šorli objavil kriminalko Pasti in zanke. Ponarejevalci (1938) Januša Goleca so pisani kot kronika štirih ponarejevalskih druščin z Dravskega polja.
Kako so se literarni teoretiki odzivali na detektivske romane ter kriminalke? Veliko delo na tem področju sta opravila Rastko Močnik in Slavoj Žižek, ki sta s sodelavci in sodelavkami uredila zbornik Memento umori, ki je slovenskim bralcem ponudil prevode nekaterih temeljnih tekstov o tem žanru. Se je pa tega vprašanja lotil tudi Matjaž Kmecl v svoji strokovni monografiji Od pridige do kriminalke.
Verjetno naša najpopularnejša kriminalka pred drugo svetovno vojno je Neznani storilec Ljube Prenner. Prvič je izšla leta 1939 in doživela nekaj ponatisov. Med vojno, leta 1944 je Josip Fran Knaflič v knjigi Lov za skrivnostmi objavil tri kriminalne zgodbe: Zavrharjevo senco, Dogodek v kresni noči, Aba.
Po več kot dvajsetletnem zatišju se pri nas kriminalka znova pojavi v 70. letih, najprej mladinska, kriminalka za odrasle se je začela prav razvijati šele konec 80. in v začetku 90. let. V tem času se pojavi razcvet tega žanra.
Kakor koli, v sedemdesetih se je, vzporedno z mehčanjem socialističnega sistema v Jugoslaviji, detektivka vrnila. Sprva le kakor da bi šlo za nekakšno preverjanje stanja, v obliki knjig za otroke in mladino. Prišli so Naočnik in Očalnik Leopolda Suhodolčana ter dela Vitana Mala. Za svojevrsten preporod pa se še največ zaslug pripisuje Vitomilu Zupanu, ki je spisal scenarij za popularno televizijsko serijo Vest in pločevina, ki je male zaslone zasedla leta 1973.
Počasi so kriminalke le privrele na plan. Sprva v prevodih znanih tujih piscev, v okviru X 100 romanov, nato pa tudi kot izvirna slovenska dela. A detektivka ni želela biti zgolj detektivka. Branko Gradišnik se denimo z romanom Nekdo drug ni zadovoljil z golo detektivsko zgodbo, temveč jo je začel preizpraševati v – za tisti čas bržkone najbolj odločilnem – postmodernističnem slogu.
V ospredju ni bilo samo vprašanje detekcije in iskanja storilca, temveč so Gradišnika in njemu podobne pisce zanimali hibridni žanri, ki se niso zamejevali zgolj na dvajset Van Dinovih pravil o pisanju detektivke, pravzaprav jih niso niti upoštevali. Poleg Gradišnika lahko v to skupino uvrstimo tudi denimo Majo Novak (Izza kongresa ali Umor v teritorialnih vodah), pozneje še Gorana Gluvića (Vrata skozi).
V tem času je po prepričanju poznavalcev klasična detektivska zgodba z vsemi svojimi zakonitostmi vendarle našla pot tudi v slovensko literaturo. Pojavil se je Sergej Verč z detektivom Benom Perkom (npr. Rolandov steber) ali pa Vladimir P. Štefanec z Viktorjem Kobalom (npr. Mrtvi ne plačujejo računov) in ne nazadnje Avgust Demšar z Martinom Vrenkom (npr. Olje na balkonu).
Vsi našteti avtorji seveda še pišejo, vendar niso več osamljeni, kot so bili še pred nekaj leti.
Bržkone pa ne gre zanemariti dejstva, da je kriminalke začelo pisati tudi precej slovenskih avtorjev, ki so svoja dela objavljali pod angleško zvenečimi psevdonimi in katerih kraj dogajanja je postavljen v svetovna velemesta, kakor sta denimo Los Angeles in London. Aaron Kronski, Robert Ron, Rebecca Schummy, Stella Norris je le nekaj imen iz te skupine.
Zanimivo je, povedo poznavalci, da tudi dogajanje ni več omejeno na ozek kraj (manjše mesto, vas, dvorec ...) ter posamezne storilce, ki so kaznivo dejanje zagrešili iz osebne koristi. Kar naenkrat se v knjigah znajdejo zarote farmacije (Tomaž Kukovica – Virus resnice), povezave organiziranega kriminala ter politike (Bogdan Barovič – Barabe dolgo živijo), erotične kriminalke (več del Stelle Norris), psihološko popisovanje serijskih morilcev (Andrej Kožar – Pozabljene v krušni peči) in še bi še našlo.
Kakor koli, slovenska kriminalka in z njo povezane zgodbe iz našega vsakdanjika ter policijski inšpektorji z vsemi navadami tipičnega Slovenca so na velika vrata vstopili na sončno stran Alp. Število slovenskih primerov tega žanra narašča. Navsezadnje je tudi tem za obdelavo v kriminalkah iz dneva v dan več.
Kriminalna serija Jezero po knjigi Tadeja Goloba je bila izjemno odmevna.
Iz viteza detektiv
Pred leti je o slovenskih kriminalkah spisala diplomsko delo Nina Florjanc, ki se je za obravnavo te tematike odločila, ker, kot meni, »jo predvsem v šolskih klopeh premalo obravnavamo, saj so kriminalke del trivialne literature, ki predstavlja užitkarsko branje in zato ji avtomatsko prepogosto nadevamo drugorazrednost in posledično temu nevrednost obravnave«.
Po njenih ugotovitvah se je prva slovenska kriminalka pojavila v drugi polovici 19. stoletja, natančneje leta 1874.
Jakob Alešovec, pisec prvih domačih kriminalk FOTO: WIKIPEDIA
»Meščanski vitez se je prelevil v detektiva ali preiskovalnega sodnika, ki je prav tako neranljiv kot srednjeveški vitez, vztrajen in načelen, njegovo nagnjenje do pustolovskega tveganja je enako močno, spremenijo pa se seveda okoliščine in cilji. Kriminalka se je torej razvila v meščanski družbi, kjer mora imeti bralec občutek, da je varen. Kriminalka bralca na nek način pomirja,« meni Florjančeva.
Morilci na letakih
Kriminalne zgodbe naj bi se pojavile v 17. in 18. stoletju na Kitajskem in Japonskem, v približno istem času so v Angliji in Franciji ljudje lahko brali biografije morilcev in zločincev z letakov. Zasluge za njihov nastanek ima izdaja 20 zvezkov sodnijskih primerov (Causes célèbres et intéressantes, avec les jugements qui les ont décidées). Ta je sprožil izdajo še več podobnih del po Evropi. Najverjetneje pa je vzpon pripovedništva s kriminalno tematiko povezan z razvojem evropske policije. Kot je razvidno iz virov, je po ustanovitvi policijskega oddelka v Londonu (1842) tisk začel redno poročati o delu kriminalistov. Kmalu za tem pa so začeli izhajati spomini policijskih šefov.
… Jonas in krčmar sta bila zarad hudodelstva ponarejevanja bankovcev obsojena v težko ječo na vse žive dni, žena Jonasova pa kot sokriva hudodelstva izdavanja teh bankovcev na 7 let težke ječe. Učitelj je dobil le eno leto, ker je pomagal izdatno, da je bilo gnjezdo bankovčarjev vničeno. Ko je svojo kazen prestal, sem mu preskrbel jaz v drugem zelo oddaljenem kraju učiteljsko službo in sem imel zadostenje, da se je popolnoma poboljšal in se poprijel svojega posla z vso marljivostjo.
--
* Jakob Alešovec, Iz sodnijskega življenja
Letnica, ki po mnenju večine poznavalcev naznanja začetek detektivskega žanra, pa je 1841. Prav takrat je namreč ameriški pisatelj Edgar Allan Poe izdal znamenito zgodbo z naslovom Umori v ulici Morgue, ki še danes velja za prototip detektivske zgodbe. Z eno napako: preiskava, ki jo vodi detektiv Auguste Dupin, nas pripelje do nenavadnega storilca – opice, kar bi pozneje Van Dine v okviru svojih dvajsetih pravil za pisanje detektivske zgodbe označil kot popolnoma zgrešen pristop.
Ura št. 55916
Kot prvi slovenski pisec kriminalk se je v zgodovino zapisal Jakob Alešovec z osmimi kriminalkami, ki jih je kot podlistek v nadaljevanjih objavljal v Bleiweisovih Novicah med letoma 1874 in 1879. Njegove kriminalke nosijo nadnaslov Iz sodnijskega življenja. Leta 1907 je Fran Milčinski objavil svojo prvo, znamenito kriminalko Ura št. 55916.
Do druge svetovne vojne se je zvrstilo še nekaj drugih avtorjev: Silvester Košutnik (Krvna osveta, Požigalec; 1910). Košutnikovi zgodbi veljata za eni najbolj krvavih v tem času. Leta 1922 je Ivo Šorli objavil kriminalko Pasti in zanke. Ponarejevalci (1938) Januša Goleca so pisani kot kronika štirih ponarejevalskih druščin z Dravskega polja.
Kako so se literarni teoretiki odzivali na detektivske romane ter kriminalke? Veliko delo na tem področju sta opravila Rastko Močnik in Slavoj Žižek, ki sta s sodelavci in sodelavkami uredila zbornik Memento umori, ki je slovenskim bralcem ponudil prevode nekaterih temeljnih tekstov o tem žanru. Se je pa tega vprašanja lotil tudi Matjaž Kmecl v svoji strokovni monografiji Od pridige do kriminalke.
Verjetno naša najpopularnejša kriminalka pred drugo svetovno vojno je Neznani storilec Ljube Prenner. Prvič je izšla leta 1939 in doživela nekaj ponatisov. Med vojno, leta 1944 je Josip Fran Knaflič v knjigi Lov za skrivnostmi objavil tri kriminalne zgodbe: Zavrharjevo senco, Dogodek v kresni noči, Aba.
Dve desetletji zatišja
Po več kot dvajsetletnem zatišju se pri nas kriminalka znova pojavi v 70. letih, najprej mladinska, kriminalka za odrasle se je začela prav razvijati šele konec 80. in v začetku 90. let. V tem času se pojavi razcvet tega žanra.
Kakor koli, v sedemdesetih se je, vzporedno z mehčanjem socialističnega sistema v Jugoslaviji, detektivka vrnila. Sprva le kakor da bi šlo za nekakšno preverjanje stanja, v obliki knjig za otroke in mladino. Prišli so Naočnik in Očalnik Leopolda Suhodolčana ter dela Vitana Mala. Za svojevrsten preporod pa se še največ zaslug pripisuje Vitomilu Zupanu, ki je spisal scenarij za popularno televizijsko serijo Vest in pločevina, ki je male zaslone zasedla leta 1973.
1874. začne kot podlistek izhajati prva slovenska kriminalka.
Počasi so kriminalke le privrele na plan. Sprva v prevodih znanih tujih piscev, v okviru X 100 romanov, nato pa tudi kot izvirna slovenska dela. A detektivka ni želela biti zgolj detektivka. Branko Gradišnik se denimo z romanom Nekdo drug ni zadovoljil z golo detektivsko zgodbo, temveč jo je začel preizpraševati v – za tisti čas bržkone najbolj odločilnem – postmodernističnem slogu.
V ospredju ni bilo samo vprašanje detekcije in iskanja storilca, temveč so Gradišnika in njemu podobne pisce zanimali hibridni žanri, ki se niso zamejevali zgolj na dvajset Van Dinovih pravil o pisanju detektivke, pravzaprav jih niso niti upoštevali. Poleg Gradišnika lahko v to skupino uvrstimo tudi denimo Majo Novak (Izza kongresa ali Umor v teritorialnih vodah), pozneje še Gorana Gluvića (Vrata skozi).
Od Perka do Vrenka
V tem času je po prepričanju poznavalcev klasična detektivska zgodba z vsemi svojimi zakonitostmi vendarle našla pot tudi v slovensko literaturo. Pojavil se je Sergej Verč z detektivom Benom Perkom (npr. Rolandov steber) ali pa Vladimir P. Štefanec z Viktorjem Kobalom (npr. Mrtvi ne plačujejo računov) in ne nazadnje Avgust Demšar z Martinom Vrenkom (npr. Olje na balkonu).
Vsi našteti avtorji seveda še pišejo, vendar niso več osamljeni, kot so bili še pred nekaj leti.
1841. leta je knjiga Edgarja Allana Poeja začetnica detektivskega žanra.
Bržkone pa ne gre zanemariti dejstva, da je kriminalke začelo pisati tudi precej slovenskih avtorjev, ki so svoja dela objavljali pod angleško zvenečimi psevdonimi in katerih kraj dogajanja je postavljen v svetovna velemesta, kakor sta denimo Los Angeles in London. Aaron Kronski, Robert Ron, Rebecca Schummy, Stella Norris je le nekaj imen iz te skupine.
Zanimivo je, povedo poznavalci, da tudi dogajanje ni več omejeno na ozek kraj (manjše mesto, vas, dvorec ...) ter posamezne storilce, ki so kaznivo dejanje zagrešili iz osebne koristi. Kar naenkrat se v knjigah znajdejo zarote farmacije (Tomaž Kukovica – Virus resnice), povezave organiziranega kriminala ter politike (Bogdan Barovič – Barabe dolgo živijo), erotične kriminalke (več del Stelle Norris), psihološko popisovanje serijskih morilcev (Andrej Kožar – Pozabljene v krušni peči) in še bi še našlo.
Kriminalka se je torej razvila v meščanski družbi, kjer mora imeti bralec občutek, da je varen.
Kakor koli, slovenska kriminalka in z njo povezane zgodbe iz našega vsakdanjika ter policijski inšpektorji z vsemi navadami tipičnega Slovenca so na velika vrata vstopili na sončno stran Alp. Število slovenskih primerov tega žanra narašča. Navsezadnje je tudi tem za obdelavo v kriminalkah iz dneva v dan več.
