Kulinarični in vinski paradiž
»Pridi na naš konec, v pokrajino Kaheti,« me je vabil Joni. Upokojeni ameriški učitelj in novinar, ki že dolgo uživa prednosti gruzinskega podeželja. Živi v vasi Davitani, ob vznožju visokih gora.
»Večina domačinov je ruskega rodu, kar pa na narodnostno mešanem območju ni nič posebnega,« pove ob prihodu.
»A ljudje se tod ne zmenijo za narodnostno pripadnost, saj je bila ta v rokah politikov prepogosto izkoriščana in razlog za nestrpnost ter vojaške spopade. Leta 2008 je ruska vojska zasedla dele Gruzije, ki nima več suverenosti nad ozemlji Abhazije in Južne Osetije.«
Dežela Sakartvelo
Gruzija je trikrat večja od Slovenije in ima dobre štiri milijone prebivalcev, nekoč pa je bila mogočno kraljestvo s priljubljeno kraljico Tamaro. Njihova samostojna jezikovna skupina je ena najstarejših na svetu, zaznamuje jo svojevrstna abeceda s kar triintridesetimi črkami.
Kot večina obiskovalcev sem se naučil vsaj pozdrava, gamarjoba. Za kaj več pa si je bilo pogosto treba pomagati z gestami, saj angleščina zunaj najbolj turističnih krajev ni ravno razširjena. Svojo domovino imenujejo Sakartvelo.
Življenjski standard je precej nižji kot v Sloveniji, a cene v trgovinah so podobne, uvoženi izdelki so dražji. Cenejša so le osnovna živila, pridelki na tržnicah in pogonsko gorivo.
S povprečno plačo manj kot tristo evrov ni lahko preživeti. Zanimivo pa je, da imajo vsi upokojenci enako pokojnino, in sicer v višini okoli šestdeset odstotkov povprečne plače.
Slovenci imamo z Gruzinci morda več skupnega, kot mislimo. Anton Aškerc je eno svojih pesmi posvetil Gruzinki, ki jo je verjetno srečal na enem izmed potovanj, Ljubljana in Tbilisi sta že skoraj pol stoletja pobrateni mesti in pri ljubljanski Olimpiji je več let igral košarkar Vladimer Boisa. Živi v Ljubljani, poročen je s Slovenko in večkrat prevzame vlogo neformalnega ambasadorja.
Kulinarični in vinski paradiž
Več kot sto kilometrov dolga dolina ob reki Alazani se ponaša z zelo vročimi poletji, zima običajno ne prinaša veliko snega, zato pa so večino časa zasneženi visoki kavkaški vrhovi na obzorju, kar vse leto zagotavlja dovolj vode. Središče vinogradniške pokrajine je mesto Telavi.
Mestno središče se stiska okoli manjše utrdbe z okroglimi stolpi. Tu se zvrsti večina trgovin in restavracij ter nekaj pekarn, ki so najboljša priložnost za kak prigrizek na ulici. V tradicionalnih pekarnah pečejo kruh v okrogli glineni peči z odprtim zgornjim delom.
V hladnih dneh je res vredno poiskati takšno pekarno in se pogreti z grizljanjem toplega kruha v obliki velikanske lepinje, ki jih s posebnimi lesenimi držali sproti pobirajo iz peči in ponujajo kupcem. V kateri izmed restavracij je vredno pokusiti vsaj tradicionalne umetelno oblikovane cmoke hinkali (khinkali), ki so polnjeni z različnim mesom, lahko pa tudi s čim drugim.
Za posladek so me največkrat navdušile nekakšnim klobasicam podobne čurčhele (churchkhele). Pripravljajo jih tako, da na vrvico nanizajo oluščene orehe ali lešnike in jih potapljajo v mešanico zgoščenega sadnega sirupa in moke.
Ko se sok na obešenih sladicah po nekaj tednih dovolj zgosti, dobi značilno obliko, na tržnicah pa jih običajno nanizajo nad stojnice, kjer tvorijo barvito kuliso, saj so narejene iz sirupa različno obarvanih sadežev. K dobri hrani spada še izbrana kapljica in do te v Gruziji ni bilo težko priti.
Gruzinci so ponosni na številne avtohtone sorte grozdja. V marsikateri vinski kleti ponujajo pokušine. Cene steklenic vina se začnejo nekje pri petih evrih, pri domačinih, ki vino pogosto prodajajo kar v plastenkah na ulici, pa je bistvo cenejše.
Oranžna vina iz lončenih posod
V Gruziji tako kot pred tisočletji zorijo vino v velikih glinenim amforam podobnih posodah, ki jih zakopljejo v zemljo in z voskom zapečatijo zgornjo odprtino. Na robu mesta sem našel delavnico, kjer izdelujejo te glinene posode, imenovane kvevri. Tradicija se prenaša iz roda v rod, delo pa se v stoletjih ni veliko spremenilo.
Vsaj tako mi je dala vedeti starejša gospa, mama enega od izdelovalcev, s katero sva se lahko pogovarjala le z rokami. Obrtniška dejavnost je zelo uspešna, saj posode izvažajo na različne konce sveta. Kupce so našli tudi v Sloveniji. V kvevre dajejo cele grozde s peclji vred in odprtino zaprejo s pokrovom. Tako pridelujejo tudi oranžna vina, ki so vedno bolj cenjena po vsem svetu.
Sredi vinogradov na robu mesta Telavi mi je zastal dih ob pogledu na celo galerijo velikanskih amfor. Izkazale so se za domiselno zgrajene bungalove Qvevrebi.
ivanje v njih je zaradi organskih oblik podobno bivanju v podzemnih hiškah filmskih Hobitov. Poleg pravljičnih razgledov skozi okroglo panoramsko steno so gostitelji za nepozabno izkušnjo poskrbeli še s tako izdatnim zajtrkom, da je bila miza komaj dovolj velika za vse posodice in krožnike z dobrotami.
Mesto ljubezni
Za romantično vzdušje znajo poskrbeti tudi v manj kot uro oddaljenem starodavnem mestecu Signagi. Mestu z značilnimi opečnatimi hišami, okrancljanimi z lesenimi balkoni, pravijo tudi mesto ljubezni. V njem se je namreč mogoče po hitrem postopku poročiti kadarkoli, kar Gruzinci z veseljem izkoriščajo.
Da bi na novo nastale zveze ostale čim trdnejše, pa se je menda mogoče ločiti le vsakega trinajstega v mesecu! Signagi se stiska na vrhu griča. Delno ga obdaja ohranjeno obzidje, nad katerim se dvigujejo strehe najvišjih hiš in vrhovi vitkih cipres. Mestece je eno najbolj turističnih v Gruziji, potepanje po njem pa spominja na spoznavanje kakšnega slikovitega toskanskega kraja.
Čari prestolnice
Težko se je odločiti, kje začeti, še težje, kje in kdaj končati raziskovanje lepe dežele. Vsekakor je treba obiskati prestolnico Tbilisi. V njej me je najbolj navdušil stari del s tradicionalnimi hišami.
Osupljiva pa je tudi sodobna arhitektura z Mostom miru vred. Milijonsko mesto duši kaotičen promet, a bivanje v njem je vseeno prijetno, saj se ponaša s številnimi zelenimi površinami in jezeri na obrobju. Zaradi boljšega plačila si mnogi želijo najti delo v mestu. A zato so najemnine in številne storitve celo do trikrat dražje kot drugod.
Bivanje v Tbilisiju je bilo posebno tudi zaradi prenočitev v hotelu Khedi. Pri opremljanju so sodelovali znani oblikovalci. Zamislili so si različno zasnovane sobe v dveh zgradbah. V prvi so sodobne, v drugi pa tradicionalne s številnimi gruzinskimi posebnostmi, od preprog, masivnega pohištva do kamnitih sten in obilice zelenja.
Poleg pričakovanega udobja se gostje lahko razvajajo še v eni najboljših mestnih restavracij s prvovrstnim razgledom. Vodi jo kuharska mojstrica Izo Dzandzava, prva Gruzinka, omenjena v Michelinovih vodnikih.
Izo svoj uspeh dolguje babici in njenim receptom, ki jim je dodala sodobno noto v svojem izvirnem slogu.
INFO
Povratno letalsko vozovnico z Dunaja je mogoče dobiti že za manj kot 200 evrov. Cene so na splošno malo nižje kot v Sloveniji, v boljših restavracijah in hotelih pa podobne kot pri nas. Javni prevoz je poceni, najceneje je potovati z vlakom.
Uporabni spletni naslovi:
Gruzinska turistična organizacija:
georgia.travel
Hotel Qvevrebi: hotelqvevrebi.ge
Hotel Khedi: khedihotel.ge
