Le s papirji proti invaziji rastlin

Tujerodne invazivne rastline v Evropi vsako leto povzročijo za od 12,5 do 20 milijard evrov škode, pri čemer se večina držav ukvarja predvsem z odpravljanjem posledic njihovega razraščanja, veliko manj pa z vzroki in iskanjem rešitev. Pri navedeni oceni gre za gospodarsko, ekološko in drugo škodo, ki so jo povzročile te rastline, za leto 2008, a se stanje ne izboljšuje, v mnogo primerih pa smo bitko z njimi že izgubili. Nezaželenih rastlinskih vrst, kot so japonski dresnik, zlata rozga, žlezava nedotika, ambrozija, barvilnica, topinambur, pajesen ..., ne moremo iztrebiti, ker so se že preveč udomačile.

Človek največji vnašalec

Kot na predavanjih večkrat opozarja dr. Simona Strgulc Krajšek z oddelka za biologijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani, je k nam v minulih stoletjih prihajalo manj invazivnih rastlin, tako da je narava lahko sama omejila njihovo razširjanje, zdaj pa je ta vnos prevelik. Če so se rastline sposobne s pomočjo vetra, živali same razširjati le na kratke razdalje (do nekaj deset kilometrov), pa je za uspešni vnos tujerodnih rastlin in živali z oddaljenih celin poskrbel človek. Največ tujerodnih živali so namerno in nenamerno vnesli lovci, ribiči, ki so hoteli popestriti lovno divjad ali ribe, zatem ljubitelji eksotičnih domačih živali, rastlin pa vrtnarji (okrasne rože, grmovnice in drevesa) oziroma gozdarji, ki so iskali odpornejše vrste drevja, ki nedavno pri nas sploh niso rasla. Z razširjanjem medovitih tujih rastlin pa tudi čebelarji. Med tistimi, ki sicer nenamerno najbolj pripomorejo k širjenju invazivk, so vzdrževalci cest in vodotokov ter kmetje. Ti namreč semena, ki so se prijela obutve, kosilnic in drugega orodja ali naprav, nehote raznašajo. Enako je z razvažanjem semen ali podzemnih korenik z okuženo zemljo z enega konca države na drugega.

Pri nas so se prijele predvsem rastline iz podobnega podnebnega pasu, kot je naš, torej iz vzhodne Azije in Severne Amerike. Zaradi vse gostejšega transporta blaga in izdelkov po cestah, železnicah in s čezoceanskimi ladjami pa se je močno povečalo tudi število rastlinskih in živalskih slepih potnikov. Tako smo si semena alergogene ambrozije zanesli kar s semenskimi mešanicami za okrasne ptice, veliko invazivk smo dobili kot nenameren dodatek v embalaži pa na gumah motornih vozil ali celo v ladijskih balastnih vodah (v zadnjih predvsem morskih živalskih organizmov, kot so rebrače).

Ob cestah je najhuje

Tako imamo ob avtocestnem križu in drugih državnih cestah čedalje več japonskega dresnika, smrdljive ditrihovke, ob rekah je vse več žlezave nedotike, na vrtovih in po gradbenih jamah metuljnika, ob gozdnih posekah, daljnovodih in čistinah pa se zadnja leta vse bolj razrašča še barvilnica. Ta severnoameriška rastlina je nevarna, ker je za človeka strupena, njen prenos pa je možen tudi s semeni, ki jih raznašajo ptiči.

Čeprav zakonodaja že od leta 2010 vsem zasebnim, občinskim ali državnim lastnikom zemljišč nalaga odstranjevanje pelinolistne ambrozije, je to le papirnata uredba. Nihče namreč ne sili lastnikov, da bi jo odstranjevali, nikogar ne kaznujejo, če tega ne počne. Če bi to hoteli (globa za posameznika je 500, za pravno osebo 1500 evrov), bi namreč morali začeti pri državi, kjer te alergogene rastline nemoteno raste največ.

Zato je vprašanje, ali bo kaj zalegla uredba Evropske unije, ki je na poseben seznam nezaželenih invazivk uvrstila sirsko svilnico, žlezavo nedotiko, orjaški dežen, zahodno račjo zel, kudzu in veliki pajesen. Če je sirska svilnica za zdaj le na 27 slovenskih lokalitetah in bi jo bilo še mogoče učinkovito omejiti, je pri žlezavi nedotiki ta bitka že izgubljena, saj je lokalitet že prek 200. Podobno je z velikim pajesnom, ki ga je največ v urbanih naseljih, pa tudi na Primorskem in Goriškem ter ob meji Štajerske in Pomurja. Glavni problem večine invazivnih vrst je, da jih ne obravnavajo kot problematičnih. Tako čebelarji nimajo nič proti medovitim invazivkam (še zlasti kanadski zlati rozgi), ljubiteljem okrasnih rastlin se marsikatera od njih zdi lepa (rumeni topinambur, sirska svilnica, žlezava nedotika), gozdarjem pa je več drevesnih vrst všeč zaradi odpornosti proti gozdnim škodljivcem, lepega, hitro rastočega in kakovostnega lesa.

Gozd (še) ni ogrožen

Kristjan Jarni z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire pri biotehniški fakulteti v Ljubljani trdi, da naši gozdovi veljajo za zelo ohranjene in da je v njih kar 71 avtohtonih drevesnih vrst. Čeprav je tudi približno 40 tujerodnih, pa ta podatek ni alarmanten, saj zasedajo le odstotek slovenskih gozdov.

Zanimivo je, da so naši gozdarji kar dve tretjini tujih drevesnih vrst vnesli namensko, le tretjino nenamensko. Med prvimi je najpomembnejša robinija (napačno ji pravimo še akacija), ki jo imajo najraje čebelarji (akacijev med) in mizarji (lep in trd les, primeren za izdelavo pohištva), katere lesna zaloga znaša dva milijona kubičnih metrov ali 0,6 odstotka celotne gozdne lesne zaloge. Največ so je uporabili za pogozdovanje na Krasu in Vipavskem (v Vipavskih brdih tvorijo cele sestoje). V gozdovih so zatem sadili še zeleni bor (velik nasad hitrorastočega drevja z lahkim lesom je v Žekancih pri Dutovljah), ameriško duglazijo in rdeči hrast. Kot pravi Jarni, ima duglazija kakovosten in široko uporaben les, drevo je odporno proti žledu, predvsem pa vzdržljivo in dolgoživo. Zlahka bi nadomestilo preobčutljivo smreko.

Čeprav se rdeči hrast dobro pomlajuje in pri nas dobro uspeva, je v gospodarskem pogledu manj kakovosten kot domači hrast. Za gozdarje pa ni zanimiv veliki pajesen, čeprav je neobčutljiv za sušo. Njegov les za gospodarsko rabo namreč ni perspektiven. V urbanih okoljih je ta kitajska vrsta vse večji problem, saj zraste iz vsake razpoke, na Primorskem in na hrvaških otokih pa izpodriva domače vrste (bor). Najhuje je na Pagu. V mestih se je razpaslo še umetno zasajevanje pavlovnije, okrasnega drevesa z lepimi roza cvetovi. Ta v enem letu lahko zraste do pet metrov visoko, v sedmih celo do 25.

Sizifov boj

In kaj lahko naredimo v boju z invazivkami mi? Kot pravi Simona Strgulc Krajšek, lahko sami največ naredimo s tem, da se, preden kar koli posadimo na svoj vrt, njivo, travnik ali v gozd, pozanimamo o vrsti. Če gre za invazivno rastlino, je ne spuščajmo ali odlagajmo (delov) v naravo, pa naj gre za kompost ali odpadek. Veliko pomaga, če dobro opazujemo okolico in pravočasno ukrepamo, torej škodljive rastline odstranimo, preden se razrastejo. Veliko pomaga tudi, če si informacije delimo (zelo uporabna je spletna stran invazivke.si).

Ne glede na to, da že nekaj let obstajajo posebni evropsko podprti projekti, kot je Applause, ki poskuša iz škodljivih tujerodnih rastlin pridobiti tudi kaj uporabnega z aktivnim vključevanjem prebivalcev, pa je po mnenju Strgulc Krajškove to premalo. S temi projekti se resda veliko stvari razišče in ugotovi, raziskavi pa ne sledi vseobsežna akcija. Dokler bo boj z invazivkami financiran le projektno in ne bo celostne strategije, ne bo vidnejših uspehov.

Nedavni drugi festival uporabe invazivnih tujerodnih rastlin v Ljubljani je sicer pokazal, da ljudi zanima, kako prepoznati invazivke, kaj vse koristnega se da iz njih narediti (barvila, papir, pripravke za zatiranje polžev ...), ko gre za akcijo njihovega odstranjevanja iz narave, pa zanimanje hitro upade. Udeležencev je največkrat manj kot deset. Še zlasti ko gre za mukotrpno puljenje ambrozije.