Letošnji hit: med puščavo in oceanom

V minulih božično-novoletnih prazničnih dneh je bil med bolj želenimi tujimi cilji Oman, sultanat na vzhodu Arabskega polotoka. Ni vzbudil zgolj pozornosti zvezdniških družinic, kot tiste Lada Bizovičarja, ampak tudi številnih drugih. Dežela na obali Indijskega oceana, od nas oddaljena kakšnih šest tisoč kilometrov jugovzhodno, je precej drugačna od arabskih sosed: že zaradi prevladujoče veje muslimanske veroizpovedi ibadi, ki je drugačna od bolj znanih šiitskih ali sunitskih usmeritev. Ker ta različica Mohamedove vere slovi po večji strpnosti do drugačnih, je Oman raj prijaznih ljudi – ob domačinih tudi Indijcev, Pakistancev in drugih delavcev z druge strani oceana, ki so tod večinska delovna sila, ki gradi nov svet. Najbolj očitno je to v prestolnici Muškat na obali Arabskega morja.


V glavnem mestu je palača 78-letnega sultana Kabusa bin Saida, osrednje osebnosti omanskega sveta. Kabus je 14. zaporedni sultan iz hiše Al Said, a je precej drugačen od svojega očeta, ki ga je pred 49 leti s pomočjo Britancev zamenjal v nekrvavem puču. Deželo, ki je imela zgolj šest kilometrov asfaltiranih cest, prebivalstvo pa je živelo od kmetijstva in ribolova, je v Angliji šolani sultan moderniziral. Še najbolj osupljiva je veličastna kraljeva operna hiša v Muškatu, v kateri naslednji mesec gostuje recimo Placido Domingo. Pravo nasprotje sodobnim stolpnicam ter številnim hotelom so mošeje, ki jih ponoči osvetlijo.

Severni del omanske obale velja za najbolj razvito območje, kamor se odpravijo dopustovat petični tujci, ki so jim na voljo tudi turistična letovišča visokega razreda; od hotelskih naselij in marin prek glampingov do parkov in golf igrišč ob morskih obalah. Tudi drugo največje mesto Salalah je ob obali, le da kakšnih tisoč kilometrov jugozahodno od prestolnice, tik ob Jemnu. Med največjima mestoma pa se razprostirajo na videz neskončna gola puščavska pokrajina, po kateri se najlažje potuje z najetimi vozili (za puščavo z nujnim pogonom na štiri kolesa): Oman preseneča s pokrajino, polno visokih gora, po katerih se kozlički ali oslički stegujejo, da smukajo redke zelene veje. Ko asfaltne ceste, ki so ne tako redko boljše kot pri nas, začnejo voditi navkreber, se poti po številnih serpentinah končajo v vadijih, puščavskih dolinah, po katerih hodijo domačini in tujci do stoječih jezer, ki so resnična oazo v deželi, kjer ob obali že jutranja zimska temperatura lahko preseže 20 stopinj Celzija.

V puščavo pot ne vodi zgolj beduinov, ampak tudi tujce. To je lepo vidno v zelo čisti deželi: kjer so turisti, tam so plastika in smeti. Pot v puščavo se nemara sliši negotova, a so beduinski kampi (ponekod tudi z bivalnimi zabojniki namesto velikih šotorov) modernizirani: v puščavo pride marsikaj, od toka do mobilnega signala ter pločevinke ohlajene zahodne pijače v ledu. A zvezdnato nebo ni nikjer tako široko kot nad puščavskim peskom; enako spektakularni so sončni vzhodi na sipinah, za ljubitelje povišanega adrenalina je tu še spust s terenskim vozilom po peščenih hribčkih in še marsikaj. A Oman še vedno ni nadležno turističen, je za različno globoke žepe in pristno doživetje brez pretirano nadležnih podrobnosti.