GOBE
Lisičk je čedalje manj
Zaradi rumene barve in lijaste oblike je lisičke težko zamenjati za katero koli drugo vrsto gob; vse so užitne, a če imate občutljiv želodec, jih raje ne uživajte zvečer.
Odpri galerijo
Navadna lisička napogosteje raste skupinsko. FOTO: Ana Ivanovič
Navadno lisičko (Cantharellus cibarius) najdemo po vsej Evropi. Leta 1821 jo je imenoval in opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries, in ker ni bilo nobenih večjih sprememb v njenem rodu, je izvorno ime ostalo do danes. Generično ime Cantharellus izhaja iz latinske besede cantharus (izvorno iz grščine kantarosa), ki pomeni posodo za pitje, po navadi z ročaji, skledo ali kocko. V Sloveniji uspeva več različic lisičke: siva, žametna, gubasta, črneča, vse pa so užitne.
Klobuk je lijaste oblike, z nepravilnim valovitim robom. Mlad je polkrožen s spodvitim robom, pozneje se razpre tudi do velikosti 12 cm. Sprva je površina nekoliko vzbočena, vendar se osredje počasi vdira in dobiva trobentasto obliko. Barva se spreminja od svetlo rumene do barve rumenjaka, včasih pa najdemo tudi čisto blede, skoraj bele lisičke.
Na spodnji strani klobuka niso lističi, kot nekateri zmotno mislijo, ampak žilice, ki so nagubane, oranžno rumene barve in se spuščajo po betu navzdol. Proti robu se viličasto razcepijo in postanejo gostejše.
Bet je do 7 cm visok in do 1,5 cm debel. Je valjaste oblike, ukrivljen, poln, trd in proti dnišču nekoliko ožji. Je gladek in enake barve kot klobuk.
Meso je trdo, žilavo in bele barve. Vonja rahlo po marelicah, okus ni značilen.
Lisičke najdemo skupinsko ali posamezno pod listavci in iglavci. Raste od začetka poletja do pozne jeseni. Goba je razmeroma pogosta, vendar je kakšno leto sploh ni najti. Lahko rečemo, da je rast v upadanju, saj je tudi v dobri letini ni več toliko kot nekoč.
Goba je užitna, zelo dobra, vsestransko uporabna in za nekatere najboljšega okusa, tudi zame.
Mnogi svetovni kuharji dajejo lisičke, skupaj s smrčki, na prvo mesto, ker imajo dober okus in nežno, ampak nerazpadajočo teksturo. Vendar je ravno zaradi te čvrste, lahko rečemo malce žilave teksture težko prebavljiva goba, saj se precej dolgo prebavlja, v nasprotju z gobani, na primer. Kdor ima malce občutljiv želodec, naj je ne uživa zvečer in ne v prevelikih količinah. Velikokrat dobimo vprašanje, zakaj po lisičkah boli želodec. Ja, prav zaradi tega, kot sem pravkar opisala.
Lisičko je, zaradi njene rumene barve in lijaste oblike, težko zamenjati za katero koli drugo vrsto. Če so na klobučku drobne vijoličaste luske, gre za luskato lisičko (Cantharellus amethysteus), ki je bila pri nas dolgo zavarovana. A ker raste na nekaterih območjih le ta vrsta, in to v velikih količinah, so oznako zavarovana odpravili. Ta vrsta je po obliki tudi najbolj podobna navadni lisički in je včasih nepoznavalci ne prepoznajo.
Še do danes pa nismo dobili informacije, da bi se kdor koli zastrupil z gobo, ki bi bila podobna lisički.
Vseeno znova apel, da nabirajte le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznate!
Navadna lisička napogosteje raste skupinsko. FOTO: Ana Ivanovič
Klobuk je lijaste oblike, z nepravilnim valovitim robom. Mlad je polkrožen s spodvitim robom, pozneje se razpre tudi do velikosti 12 cm. Sprva je površina nekoliko vzbočena, vendar se osredje počasi vdira in dobiva trobentasto obliko. Barva se spreminja od svetlo rumene do barve rumenjaka, včasih pa najdemo tudi čisto blede, skoraj bele lisičke.
Na spodnji strani klobuka niso lističi, kot nekateri zmotno mislijo, ampak žilice, ki so nagubane, oranžno rumene barve in se spuščajo po betu navzdol. Proti robu se viličasto razcepijo in postanejo gostejše.
Bet je do 7 cm visok in do 1,5 cm debel. Je valjaste oblike, ukrivljen, poln, trd in proti dnišču nekoliko ožji. Je gladek in enake barve kot klobuk.
Meso je trdo, žilavo in bele barve. Vonja rahlo po marelicah, okus ni značilen.
Lahko so tudi bolj bledo rumene.
Lisičke najdemo skupinsko ali posamezno pod listavci in iglavci. Raste od začetka poletja do pozne jeseni. Goba je razmeroma pogosta, vendar je kakšno leto sploh ni najti. Lahko rečemo, da je rast v upadanju, saj je tudi v dobri letini ni več toliko kot nekoč.
Goba je užitna, zelo dobra, vsestransko uporabna in za nekatere najboljšega okusa, tudi zame.
Slabše letineGoba je razmeroma pogosta, vendar je kakšno leto sploh ni najti. Lahko rečemo, da je rast v upadanju, saj je tudi v dobri letini ni več toliko kot nekoč.
Mnogi svetovni kuharji dajejo lisičke, skupaj s smrčki, na prvo mesto, ker imajo dober okus in nežno, ampak nerazpadajočo teksturo. Vendar je ravno zaradi te čvrste, lahko rečemo malce žilave teksture težko prebavljiva goba, saj se precej dolgo prebavlja, v nasprotju z gobani, na primer. Kdor ima malce občutljiv želodec, naj je ne uživa zvečer in ne v prevelikih količinah. Velikokrat dobimo vprašanje, zakaj po lisičkah boli želodec. Ja, prav zaradi tega, kot sem pravkar opisala.
Lisičke najdemo skupinsko ali posamezno pod listavci in iglavci.
Lisičko je, zaradi njene rumene barve in lijaste oblike, težko zamenjati za katero koli drugo vrsto. Če so na klobučku drobne vijoličaste luske, gre za luskato lisičko (Cantharellus amethysteus), ki je bila pri nas dolgo zavarovana. A ker raste na nekaterih območjih le ta vrsta, in to v velikih količinah, so oznako zavarovana odpravili. Ta vrsta je po obliki tudi najbolj podobna navadni lisički in je včasih nepoznavalci ne prepoznajo.
Še do danes pa nismo dobili informacije, da bi se kdor koli zastrupil z gobo, ki bi bila podobna lisički.
Vseeno znova apel, da nabirajte le tiste gobe, ki jih zelo dobro poznate!
