Ljubitelji gob, ali nabirate suho polževko?

Trenutno je poleg zapoznelih gobanov mogoče najti polževke, gobe, ki spadajo v družino Hygrphoraceae, ki jo je leta 1907 predlagal nizozemski mikolog Johannes Paulus Lotsy. Vključuje številne izredno lepe gobe, nekatere prav velike, druge majhne, lepljive in sluzaste, denimo bela polževka. So različnih barv, od oranžnih, rumenih in belih do temnih barv, nekatere barvo spremenijo šele v starosti. Zaradi tovrstnih sprememb jih je včasih težko ločiti in je treba iskati vzorce na različnih stopnjah razvoja. Včasih je treba katero gobo raziskati pod mikroskopom, saj je sicer ni mogoče zanesljivo določiti.


Klobuk suhe polževke (Hyrophorus penarius) ima premera od 6 do 10 centimetrov; je mesnat, čvrst in trd, rob je kar dolgo spodvit. Kasneje se razširi, na sredini ostane grbica okraste barve. Površina je suha in gladka, v vlažnem vremenu je lahko rahlo lepljiva. Trosovnica je v obliki lističev, ki so beli do svetlo okrasti, debeli, široki in potekajo rahlo po betu navzdol. Bet je do 8 centimetrov visok, trd, čvrst, poln, bele barve in v dnišču nekoliko rumenkast. Mlad je rahlo lepljiv, kasneje je suh in ves drobno nakosmičen. Meso je belkaste barve, čvrsto in debelo, z vonjem po gobi in brez posebnega okusa.

Goba je užitna, ena najboljših med polževkami. Pripravlja se na vse mogoče načine, tudi pri kuhanju ostane precej čvrsta, kar nekateri zelo cenimo. Sicer pa se večine gob ne sme kuhati predolgo, saj lahko v tem primeru razpadejo. Ker poznam ljudi, ki so kuhali gobe uro in še več, sem zdaj toliko bolj zadovoljna, kadar poskusijo moj način priprave, z ne predolgim kuhanjem. Gobe namreč vsebujejo od 80 do 90 odstotkov vode in so zelo kmalu kuhane. Nekatere lahko uživamo celo surove, denimo užitne gobane, prav tako blagve, čeprav jih ne smemo nabirati, saj so zavarovane, a to nekaterih prav nič ne moti. Nekateri poznavalci omenjajo, da polževka ni preveč okusna, vendar to ne drži povsem, je namreč prav odlična, če jo pravilno pripravimo. Meni je najljubša ocvrta.

Suha polževka raste jeseni, pod listnatim drevjem, najraje ob bukvah in hrastih, posamezno, še raje skupinsko. Zamenjava je mogoča s preostalimi večjimi polževkami, na primer z gozdno polževko, pesniško polževko in še s katero. Vse so užitne, razlikujejo se večinoma po barvi in nekoliko po obliki. A če polževk ne poznamo prav dobro, je bolje, da jih ne nabiramo. Držimo se prvega in edinega pravila nabiranja gob: nabirajmo le tiste, ki jih dobro poznamo.