Ljubljana je bila središče Evrope

Ob letošnji 200. obletnici ljubljanskega kongresa, ki je v začetku leta 1821 Ljubljano postavil v središče evropske politike, so v Mestnem muzeju Ljubljana odprli osrednjo razstavo Rdeče in črno. Srečanje takratnih evropskih vladarjev postavlja v širši zgodovinski kontekst dogajanja, ki so na stari celini sledila francoski revoluciji in poznejšemu porazu Napoleona. Za razstavo so si izposodili predmete iz kar 32 različnih institucij v Sloveniji in Evropi; na njej so se po 200 letih ponovno »srečali« odločevalci ljubljanskega kongresa: avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., kralj obeh Sicilij Ferdinand I. ter knez Metternich − tokrat na portretnih slikah. Avtor razstave je Janez Polajnar, pod oblikovanje pa se podpisuje ekipa iz studia Kabinet 01.

Polajnar je ljubljanski kongres postavil v širši zgodovinski, družbeni in politični kontekst. Na razstavo vstopimo v trenutku francoske revolucije, ogled pa končamo 30 let pozneje, v jetniških celicah italijanskih upornikov na Ljubljanskem gradu. Številni portreti, vedute Ljubljane, oblačila, orožje, interieri, javne plastike, filmski izseki, operne interpretacije ter interaktivi postavljajo ljubljanski kongres v predstavljivo in razumljivo zgodovinsko kuliso časa. Gre za obdobje preloma iz 18. v 19. stoletje, ki je prineslo nove ideje, uzakonilo neodtujljive človekove pravice ter porajalo vzpon narodov, torej čas, ko so se monarhi na osnovi načela nedotakljive pravice do prestola čutili upravičene intervenirati.

Nadvse zanimiv je vpogled v tedanjo Ljubljano 1821, prav tako tudi, kako so kongres doživljali prebivalci mesta. Politično popolnoma mirna prestolnica dežele Kranjske je bila pravo nasprotje burnemu dogajanju v Evropi. Večina Ljubljančanov se v začetku najbrž niti ni dobro zavedala, kaj se je zgodilo, ko se je mesto za štiri mesece znašlo v središču najvišje evropske politike. Ivan Tavčar je v romanu Izza kongresa, ki ga je napisal dobrih osemdeset let pozneje, podal slikovit opis vzdušja v mestu: »Ta čas so ljubljanski meščanje v miru pili svoje pivo, pušili svoj tobak in, da niso včasih med seboj malo prešuštvovali, bi lojalnega mesta ne bila razburjala prav nobena reč. V drugem pa so bili ti meščanje zvesto vdani svojemu vladarju, svojemu škofu in svojemu guvernerju!«

Ob kongresu je Ljubljana štela približno 20.000 prebivalcev. Januarja 1821 je v mesto prišlo okrog 630 gostov, za katere je bilo treba priskrbeti prenočišče in prehrano. Ugledni gostje so plačevali visoke najemnine in ob odhodu navadno še obdarili svoje stanodajalce.

Ljubljančani so se kmalu privadili novemu vsakdanjiku. Mestne ulice so bile polne uglednih gostov pa tudi drugih, nekoliko manj uglednih obiskovalcev, ki so prišli v mesto zaradi prvih. Po dnevniških zapisih Henrika Coste je mesto leta 1821 doživljalo najlepše mesece v vsej svoji zgodovini. Meščani so uživali v dvornem blišču, vrstile so se slavnosti, sprevodi, vojaške parade, koncerti, plesi in gledališke predstave, obrtniki in trgovci pa so si meli roke ob velikem povpraševanju premožnih povabljencev. Priljubljena zabava meščanov so bile vožnje s čolni po Ljubljanici. Vsi čolni so imeli leseno streho, mizo in klopi. V času kongresa so se vrstile mnoge slovesne maše. Svoje rojstne dneve so praznovali neapeljski kralj, avstrijska cesarica in avstrijski cesar. Proslavljanje cesarjevega rojstnega dneva je bilo zelo slovesno.


V Ljubljani po poročanju kronistov ni bilo čutiti napetosti ob aktualnem političnem dogajanju. Mesto se je kongresnikom tako priljubilo, da je svetovalec avstrijskega ministra Metternicha in tajnik kongresa Friedrich von Gentz ob koncu zapisal, da ne bi imel nič proti, če bi se kongres zavlekel vse do naslednje zime.

Na znameniti dogodek pred 200 leti spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, šesterokotni paviljon na Viču, Bavarski dvor in gostilna Pri ruskem carju na Ježici v Ljubljani.