Lucija Zajc: Za trenutke se splača živeti. Za drobne trenutke

»Upam si trditi, da če bi bila moja mama živa, tudi zdrava, če bi bila ob meni, ne bi padla v ta jarek temine. Če bi imela partnerja, ki bi mi stal ob strani, ne bi bilo depresivnih bacilov … Ampak življenje ima svoje načrte, nekateri temu rečejo usoda, drugi karma, tretji življenjske okoliščine …« Da, Lucija Zajc včasih še premišljuje, kako bi bilo, če … Ampak ni čejev. In vsak med nami z nečim živi. Znanstvena magistrica sodobne slovenske književnosti, dolgoletna profesorica slovenskega jezika, po izobrazbi tudi univerzitetna diplomirana novinarka, ki opravlja delo šolske knjižničarke, živi z izgubami. O izgubah, ki so jo v preteklosti pripeljale v reaktivno depresijo in zaradi tega tudi sina v rejništvo, o potovanju k sebi in spoznanju, kaj pomeni živeti, je napisala literarni prvenec S tem boste morala živeti. »S temi besedami me je psihiatrinja in psihoterapevtka dr. Mojca Močnik Bučar hotela opogumiti, da je življenje takšno, kakršno je, jaz se mu moram prilagoditi in iz njega potegniti najboljšo vsebino,« pove Lucija Zajc. In doda: »Nekaterih stvari ne moreš spremeniti. Lahko pa sam spremeniš svoj pogled na to in to je tako, kot če bi računalniku zamenjali programsko vsebino.«

V mladosti ste izkusili igranje v Šentjakobskem gledališču, oboževali ste ples v Festivalni dvorani, med študijem ste krajši čas delali kot novinarka informativnega programa nacionalne televizije, kajne?! Kako vam je na drugi strani – kot intervjuvanki?

Ja, res je. Avdicijo sem naredila pri dvajsetih letih, potem smo imeli šolo nastopanja, pravilne izgovarjave in dela pred kamero. Nekaj prispevkov in oddaj v studiu sem posnela. Bilo je vznemirljivo. Kako se počutim? Nisem vajena intervjujev. Ampak se veselim, da bo moja življenjska zgodba dosegla bralce, verjetno bolj ženske. Zlasti si želim razbiti tabuje o depresiji in duševnih boleznih, ki lahko doletijo vsakogar, ne glede na izobrazbo, vero, politično orien­tiranost in še bi lahko naštevala. Bolezen je sicer darilo, če ga znaš izkoristiti. Zato sem napisala tudi to knjigo, da bi malce odstirala tabuje.

Bržkone se dobro spomin­jate, kdaj sta veselje in pričakovanje v vas – bili ste v letih, ko življenje naklonjeno vabi – začela ugašati.

Tisti časi, ko me je oplazila depresija, so bili navidezno že malo sivi in krhki. Spomin­jam se poletja, bil je junij 1993, stara sem bila 23 let, ko sem se razšla s fantom in naenkrat se je pred našimi vrati pojavil ameriški sorodnik. Odšli smo na Bled in zadali smo si, da preplavamo Blejsko jezero. No, malce sem že čutila svoj živčni želodec, ki je opozarjal, da se v meni rojeva neka tesnoba. A to ni bilo najhujše. Nekje na pol preplavanega jezera sem začutila, da me podvodne brzice vlečejo na dno. Poskušala sem izplavati, ampak me vodni vrtinec ni spustil ne na levo in ne na desno. Bila sem prestrašena. Želela sem se izogniti, a kot da bi me nekaj ujelo. Nisem mogla v nobeno smer. Iz groze sem zakričala in dva sorodnika sta me prijela in mi pomagala, da se premaknem z mrtve točke. No, to je bila očitna simbolna iniciacija za prihajajočo depresijo, ko sem zares obstala v življenju, ko se dolga leta nisem mogla premakniti z ene točke.

Travmatične trenutke iz svoje preteklosti ste opisali v romanu S tem boste morala živeti, ki je izšel pri založbi Primus. Kdaj ste začutili potrebo, da razgrnete – vsaj delno –, kar nosite v duši?

Ja, vse to sem opisala v prvencu. Že dolgo sem čutila potrebo, da o tem spregovorim, a zares ni bilo nikoli dovolj časa, da bi se mirno usedla in pisala. Saj veste, ko pišeš, potrebuješ zbrane misli, pisanje je neke vrste meditacija. Tudi moja psihiatrinja, zdaj žal že pokojna, me je opogumljala, naj svoja občutja zapišem. Tako da, kot sem naslovila intervju Pisanje je večnost neke potrebe v knjigi Začasno bivališče, ko sem intervjuvala zdaj že pokojnega pesnika Radeta Krstića, sem to potrebo v sebi čutila tudi sama. Tudi Rade me je opogumljal, naj napišem roman.

Vas to, da bralkam in bralcem v prvencu »dovolite« vpogled v svoje življenje, ne dela ranljive?

Ne, nekako me ne dela, saj bi rada tiste intimne trenutke in bolečino pokazala, da potencialni bralci dobijo uvid, s kakšnimi depresivnimi tegobami, depresivnimi bacili, kot jih poimenujem v romanu, sem se morala spopadati. Zlasti z vidika takratne psihiatrične bolnice, saj je bilo takrat to velik tabu. Želim si, da bi vsi, ki se soočajo s takšnimi težavami, to je s hudo depresijo, in to večletno, dobili potrditev, da se iz takšnega stanja da izplavati, kot sem metaforično že nakazala s plavanjem po Blejskem jezeru, tudi takrat sem potrebovala pomoč bliž­njih bratrancev, da sem izplavala, ker sama nisem mogla. A sem. In to je pomembno. Kot depresivno bitje pa sem potrebovala pomoč očeta in strokovnih, usposobljenih delavcev: psihiatrov, psihologov, delovnih terapevtov, da mi je uspelo. Sama ne bi zmogla.

FOTO: Voranc Vogel

To, da ste se tudi s pisanjem soočali s sabo, je bila za vas terapija in je po drugi strani za tistega, ki vzame knjigo v roke, branje lahko zdravilno?

Absolutno, pisanje je res terapija. Velika. Dobesedno sem strgala po svoji duši. Bilo je boleče. Velikokrat sem ob spominih jokala. Toliko, kot sem prejokala letos, ko sem pilila besedilo, še nisem. Bralec bo v knjigi lahko začutil moč, da se kljub vsemu da. Tako kot je naslov Franklove knjige: Kljub vsemu reči življenju da, kar je bilo tudi moje vodilo. Ni pa enostavne rešitve, je individual­na, vsak jo mora najti sam. In na tej poti želim opogumiti in opolnomočiti vse tiste, ki se borijo s takšnimi pošastmi v sebi.

Življenjski dogodki so v vas pustili sledi, a vendar ste se ves čas borili zase, kajne?!

Hude sledi so pustili v meni. Počutila sem se kot telo brez življenjskih tokov, kot Frankensteinova sestavljanka, kot da sem zlepljena iz različnih vzorcev. Ko sem bila denimo v frizerskem salonu, mi je frizerka rekla, da ima občutek, kot da v meni ni življenja. In ni se zmotila. Res ga ni bilo. Če se ne bi borila, bi propadla v ugodju temine, depresija bi me posrkala. Bilo je težko, a se je izplačalo.

Dovolite, da navedem odlomek iz knjige: »Oče in depresija v stanovanju, kakšna očaranost. Temna meglica sive vsakdanjosti, zapečatena v slabo počutje črnih misli, prepredena s samomorilnimi mislimi, se je takrat imenovala depresivno stanje. Mislila sem, da me bo pogoltnila in ne izpustila …« Na prelomu med življenjem in smrtjo niste hoteli umreti – zato, ker sta vas potrebovala oče in sin?

Ne, nisem hotela umreti. Očetu sem napisala poslovilno pismo, ampak to je bil krik na pomoč, da ne morem več, saj nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Kako me depresija potaplja na dno, s katerega se ne znam prebiti, čudni občutki so bili, kot da bi bila zaprta v ekonom loncu, ki bo pravkar zavrel … Še pred rojstvom sina me je rešila misel na očeta, da me potrebuje. Ko sem stala pri Savi pri ribogojnici in slišala vabeči temni zvok, naj skočim, da mi bo lažje, ampak svetla sila me je od tega odvrnila. Bilo je mučno, borila sem se s svojimi depresivnimi občutji, ki so me nadvladovala, mi že skoraj ukazovala, da nima smisla, da naj skočim … Tudi pozneje ob rojstvu sina sem vedela, da je sin moje sonce, da me bo »rešil«. Tudi psihiatri so se strinjali s tem, da me bo otrok spremenil.

Vaša mama in oče sta žal že oba pokojna. Mami ste izgubili zgodaj – se je tedaj v vas naselila praznina?

Ja, po sedmini sva prišla z očetom domov in začutila sem, kako prazno je stanovanje. Prijela sem zavese in obstala, iskala sem mamin obraz, bilo je nenavadno, povsod sem jo videla, a je ni bilo. Rada bi slišala njen glas, jo kaj vprašala, saj veste, tiste ženske stvari, o katerih takrat nisem govorila z očetom. Tudi ljubega očeta sem letos junija za vedno izgubila, bil je hud srčni bolnik, nisem pričakovala, da ga bo grda smrt tako požrešno ujela kot v sprintu. Oče je bil namreč v mladosti atlet, mladinski državni prvak na kratke proge.

Dovolite, da vprašam, kateri strahovi in stiske so v vas kot deklico zarezali tako hude rane, da se dolga leta niso zacelile.

Strah pred smrtjo, pred mamino boleznijo – rakom –, strah pred tem, da smo končni in umrljivi. Kot majhna deklica sem imela navado, da sem vse ključe omar v dnevni sobi postavljala v vodoravno vrsto, to je bilo pri šestih letih, saj sem imela predstavo, da bomo večno skupaj, in ta poteza naj bi mi pomagala pri tem, tako sem razmišljala. No, pri mojih devetih, ko je umrla babica, se mi je ta predstava zrušila. Takrat sem začutila žalost izgube z želodčnimi težavami. Smrt je bila nekaj groznega in nepričakovanega. Mamin desetletni boj z rakom me je psihično izčrpal.

FOTO: Voranc Vogel

Po mamini bolezni in smrti je prišla neuresničena ljubezen, ki vas je pretresla … Razhod je bil boleč in je ostro zarezal v vaše srce.

Ja, bilo je stresno in mučno. Potem ko sva se prvič razšla na moj predlog, sem drugič, ko sva se razhajala in sem čutila, da se ne bo spremenil, vseeno želela, da bi bil z mano, a je rekel: »Z mano ne moreš biti, brez mene pa tudi ne.« Vedela sem, da je to res nemogoča situacija. Mislila sem, da sem zanosila, ker je kondom počil, in vzela postkoitalno tabletko. Spraševala sem se, kako bi bilo, če bi imela skupnega otroka, verjetno bi ostala skupaj, jaz pa bi bila depresivna, ker nisem odobravala njegovega odhajanja – bega za več dni, kar je tudi značilno za shizoidno motnjo.

Nekdaj se o depresiji ni govorilo kot danes. Še manj o jemanju zdravil. Vi ste pomoč poiskali sami?

O depresiji se ni dosti govorilo. Ljudje sploh niso vedeli, kaj je to. Oče je opazil, da nisem več tako živahna in vesela, kot sem bila včasih. Tudi jaz nisem vedela, kaj se dogaja z menoj. Zato sem s pismom opozorila očeta, da mi je pomagal. No, in zdravnica je postavila diagnozo: depresija. Nisem vedela, kaj naj bi to bilo. Začela sem jemati antidepresive. Po treh tednih so začeli učinkovati. Iz neugodnega stanja je v moje žile po krvi spet prihajalo vzneseno razpoloženje, kot bi se znova rodila in zaživela. Ko se mi je depresija pozneje stopnjevala, sem sama poiskala pomoč. Zatekla sem se na Center za mentalno zdravje, ker sem vedela, da sem tam najbolj varna, da se ne morem samopoškodovati in da mi bodo pomagali. Še zdaj se spomnim, kako mi je oče mahal skozi okno, ko sem odhajala. Mislim, da sem ravnala prav, saj sama ne bi bila kos takšnemu stanju. Všeč so mi bile čajanke ob četrtkih, tudi glasbena terapija, likovna terapija in psihodrama so mi bile v pomoč. Ukvarjala sem se z jogo, zlasti z jogijskim dihanjem kot podporno terapijo.

Ko ste zanosili, ste terapijo prekinili? Kako ste se počutili tedaj?

Bilo je grozno. Nisem dobro spala, samomorilne misli so mi švigale po glavi. Celo teles­ni termostat se mi je pokvaril: kar treslo me je. Polizala sem ogromne količine sladoleda. Včasih sem se tudi močno potila. Ker sem bila zelo anksioz­na, me je oče odpeljal v porodnišnico. Psihiatrinja me je spraševala, ali vem, katerega dne smo, in sem vedela. Bila sem psihozna. Ob porodu sem doživljala tesnobo, ko sem gledala druge partnerje, ki so spremljali svoje nosečnice. Jaz pa sem bila tam tako sama in sem zmogla prenesti tudi to. S pomočjo oksitocina sem v dobri uri rodila. Babica me je ob porodu vprašala, ali bi svojega sina oddala, da bi ga nekdo posvojil. Takrat je vse v meni zakričalo ne in me bolelo.

Tako zapišete: »Ko je Ažbe (Ažbe je literarno ime za sina Anžeta, op. p.) dopolnil eno leto, sem se morala vrniti v službo. Prenehala sem dojiti, tako da sem lahko nadaljevala terapijo z antidepresivi. Ažbetu sem zaradi raztresenosti, slabe koncentracije in spominskih lukenj, s katero me je obdarila depresija, pozabila dati zdravila. Oče se je po­svetoval z zdravnico. Ažbe je moral ob dopolnjenem letu starosti za leto in pol v rejništvo.« Ti spomini so za vas še danes zelo boleči, mar ne?

Ti spomini so res boleči, kot bi me kdo rezal. Tega sem se dolgo sramovala. Počutila sem se kot lutka, ki jo upravljajo drugi. Moja psihiatrinja se je zavzela zame, da se je Anže po letu in pol vrnil k meni, res sem ji bila hvalež­na. Ko je Anže v srednji šoli pred razredom povedal, da je bil v rejništvu, mi je to zaupala profesorica. Bilo mi je nerodno. Izjavila je, da je to dejanje poguma. Rejniki so bili res super. Še danes imamo stike.

Zavedali ste se, da se morate pozdraviti, in niste imeli predsodkov. Imeli pa so jih drugi ...

Verjela sem, da zmorem in da bom. Čeprav je bolezen, bolj stanje, tako kot vse drugo prišla, ni pa hotela iti. To se je merilo v letih. Nekateri prijatelji in sorodniki so govorili, da sem lena, da iz mene nič ne bo. Oče mi je rekel, da mi bo žal za čas, ki sem ga izgubila. Vprašal me je, ali uživam droge. Jaz? Dolgo sploh nisem vedela, kaj je to trava. Ampak videz in obnašanje pri odtegnitvenem sindromu ljubezni, ko se zmanjšuje količina serotonina v možganih, sta res zelo podobna kot pri uživalcu, ko vzame drogo. Še iz postelje nisem mogla vstati, imela sem občutek, kot da me bo požrla. Tudi na psihiatriji sem od nekoga slišala, naj že končam svojo psihiatrično kariero. To me je kar močno prizadelo.

Za kateri trenutek lahko rečete, da je bil tisti, ko ste obrnili nov list v življenju?

Ko se je rodil Anže, sem vedela, da je on tisti, ki bo moja luč skozi temen tunel.

Najtežje v življenju je delati na sebi. In se spremeniti. Sprejeti. Kaj ste, draga Lucija, vendar spremenili pri sebi?

Spremenila sem svojo živ­ljenjsko usmeritev, smer plovbe: da ne bom novinarka ali igralka. Da sem mati samohranilka. Da življenje sprejemam takšno, kot je. Ko pride poplava življenja, odnese mnogo stvari, načrtov in želja. Je kot tok, ki se mu ne moreš upirati. Del pa le pusti, spominov nam ne more vzeti. Ti grejejo srce. In za trenutke se splača živeti. Za drobne trenutke. Najti radost v majhnih, vsakdanjih stvareh. V skodelici dobre kave. Uživam v sinovih likovnih stvaritvah, rada obiskujem gledališče in likovne razstave. Rada se družim s pozitivnimi in prijetnimi ljudmi. Pisanje mi daje energijo. Da se sproti prilagajam in ne načrtujem veliko, sem kot reka, ki teče.

»Sin odrašča, jaz se staram,« ste zapisali. Povejte, kako sprejemate to, da živimo tukaj in zdaj … Jutri pa … Kdo ve … Za kaj je vredno živeti?

Živeti za današnji trenutek, jutri pride ali ne. Nikoli ne vemo, kdaj se bo naše telo izklopilo. To sem doživela ob očetovem kardiogenem šoku, ko mu je ostalo le še nekaj ur življenja. Bilo je ganljivo in strašno. V ponedeljek smo se vsi skupaj še objeli, naslednji ponedeljek se je oče spremenil v pepel. Topli, družinski odnosi so temelj, na katerem moramo graditi. Največ mi pomeni moj sin, zelo veliko mi je pomenil oče, ki je konec junija za vedno odšel v eterični svet in se mi v sanjah pojavil kot bel ptič, angel z velikimi perutmi. Verjamem, da pazi name in na svojega vnuka.