VOLUHAR
Mali glodavec, velika škoda
Voluhar lahko na vrtu povzroči pravo opustošenje: vegetarijanec, ki mu teknejo podzemni deli rastlin, se ne brani ne korenin dreves, ne čebulic, ne korenin vrtnin.
Odpri galerijo
Ni ravno priljubljen gost na vrtu. FOTO: Thinkstock
Kdor je že kdaj imel opravka z voluharjem ve, da dobljena bitka še ne pomeni končne zmage v vojni. In vsak vrtičkar, ki se je že kdaj spuščal v boj z njim, ve, da je za uspeh najbolje odpreti več front naenkrat.
Mali rastlinojedec je podgani podoben glodavec, ki zrase od 15 do 20 centimetrov v dolžino.
Živi v rovih, ki jih skoplje v globini do pol metra, ne brani se niti gostovanja v krtovih rovih. Obvladuje nekaj deset metrov velik teritorij, kar pomeni, da zlahka pustoši po povprečnem družinskem vrtu. Seveda se ne smemo slepiti, da imamo, ko se enkrat naseli na našem, v gosteh le eno živalco. Voluhar se namreč, podobno kot drugi glodavci, izjemno hitro razmnožuje. Samica koti do štirikrat na leto po pet mladičev, ki so spolno zreli že po dveh mesecih, torej že v isti sezoni nadaljujejo rod. Ni treba računati, da bi ugotovili, da so lahko res velika grožnja našim pridelkom.
Voluhar se prehranjuje s podzemnimi deli rastlin, zato bomo kot posledica njegove požrtije na gredah našli polegle rastline brez korenin, denimo solato ali blitvo, ne brani se niti okrasnih rastlin in korenin sadnega drevja. Obožuje radič, jabolka in čebulice tulipanov.
Boj z voluharjem naj bo večplasten, če hočemo izbojevati vsaj delne bitke. Preventivno okoli gredic zasadimo rastline, ki mu smrdijo, to so narcise, česen in križnolistnati mleček. Odvrača ga tudi vonj limon in pomaranč, ki jih natresemo okoli vrta, še bolje v rove. Prav tako v rove potiskamo krpe, ki smo jih prepojili s petrolejem ali ribjim oljem. Smrdi mu tudi bezeg, zato v rov zlivamo pripravek iz bezgovih listov, bezgove veje pa natikamo po vrtu. Seveda zgolj s temi ukrepi voluharja ne bomo povsem pregnali, precej se lahko zanesemo tudi na naravne sovražnike, če nam jih uspe privabiti na vrt. Domača mačka, ki je vajena lova, se bo z veseljem poigrala tudi z voluharjem, jež se spravi na njegove mladiče, plenijo jih tudi ptice roparice. Uspešne lovke glodavcev pa so kače, a moramo vedeti, da se bodo te živali naselile le na vrt, kjer bodo našle zavetje, za kar mora poskrbeti vrtnar.
Če kljub vsej tej pomoči voluhar še vedno pustoši po vrtu, poskusimo s še nekaj preizkušenimi triki. Očitno imamo opraviti z občutljivo živaljo, saj ga precej uspešno odganja hrup. Trg ponuja različne bolj ali manj učinkovite motilne naprave, lahko pa jih izdelamo tudi sami. Steklenicam odstranimo dno in jih zakopljemo v zemljo tako, da vrat pustimo zunaj. Veter v steklenicah proizvaja žvižgajoče glasove, ki motijo voluharja. Lahko namestimo tudi različne zvončke, ki bodo cingljali v vetru. Poskusimo lahko tudi z vedrom, ki ga zakopljemo na vrtu in napol napolnimo z vodo.
Morebiti se bo med sprehodom ujel. Vsi ti preprosti ukrepi imajo eno slabost, voluhar se namreč na zvoke sčasoma navadi, tako da si moramo izmišljati zmeraj kaj novega. Ko vse drugo odpove, se nekateri zatečejo k uporabi mehanske pasti, ki žival stisne. Skrajni primer je tudi ta, da ga preprosto čakamo pred rovom z motiko v roki, in ko se prikaže, hop po njem. Če smo seveda dovolj hitri.
Po vsem napisanem sodeč je preganjanje voluharja opravilo, ki zahteva precej domišljije in časa, pa še ni nujno, da bo uspešno. Najbolje je uporabiti več metod, in če je mogoče, se izognimo tistemu zadnjemu, res skrajnemu ukrepu, to je uporabi strupov. Tudi na račun kakšne padle blitve.
Mali rastlinojedec je podgani podoben glodavec, ki zrase od 15 do 20 centimetrov v dolžino.
Voluhar ima številne naravne sovražnike, izogiba se tudi nekaterih rastlin.
Živi v rovih, ki jih skoplje v globini do pol metra, ne brani se niti gostovanja v krtovih rovih. Obvladuje nekaj deset metrov velik teritorij, kar pomeni, da zlahka pustoši po povprečnem družinskem vrtu. Seveda se ne smemo slepiti, da imamo, ko se enkrat naseli na našem, v gosteh le eno živalco. Voluhar se namreč, podobno kot drugi glodavci, izjemno hitro razmnožuje. Samica koti do štirikrat na leto po pet mladičev, ki so spolno zreli že po dveh mesecih, torej že v isti sezoni nadaljujejo rod. Ni treba računati, da bi ugotovili, da so lahko res velika grožnja našim pridelkom.
Voluhar se prehranjuje s podzemnimi deli rastlin, zato bomo kot posledica njegove požrtije na gredah našli polegle rastline brez korenin, denimo solato ali blitvo, ne brani se niti okrasnih rastlin in korenin sadnega drevja. Obožuje radič, jabolka in čebulice tulipanov.
Najprej z živimi pomočniki
Boj z voluharjem naj bo večplasten, če hočemo izbojevati vsaj delne bitke. Preventivno okoli gredic zasadimo rastline, ki mu smrdijo, to so narcise, česen in križnolistnati mleček. Odvrača ga tudi vonj limon in pomaranč, ki jih natresemo okoli vrta, še bolje v rove. Prav tako v rove potiskamo krpe, ki smo jih prepojili s petrolejem ali ribjim oljem. Smrdi mu tudi bezeg, zato v rov zlivamo pripravek iz bezgovih listov, bezgove veje pa natikamo po vrtu. Seveda zgolj s temi ukrepi voluharja ne bomo povsem pregnali, precej se lahko zanesemo tudi na naravne sovražnike, če nam jih uspe privabiti na vrt. Domača mačka, ki je vajena lova, se bo z veseljem poigrala tudi z voluharjem, jež se spravi na njegove mladiče, plenijo jih tudi ptice roparice. Uspešne lovke glodavcev pa so kače, a moramo vedeti, da se bodo te živali naselile le na vrt, kjer bodo našle zavetje, za kar mora poskrbeti vrtnar.
Če kljub vsej tej pomoči voluhar še vedno pustoši po vrtu, poskusimo s še nekaj preizkušenimi triki. Očitno imamo opraviti z občutljivo živaljo, saj ga precej uspešno odganja hrup. Trg ponuja različne bolj ali manj učinkovite motilne naprave, lahko pa jih izdelamo tudi sami. Steklenicam odstranimo dno in jih zakopljemo v zemljo tako, da vrat pustimo zunaj. Veter v steklenicah proizvaja žvižgajoče glasove, ki motijo voluharja. Lahko namestimo tudi različne zvončke, ki bodo cingljali v vetru. Poskusimo lahko tudi z vedrom, ki ga zakopljemo na vrtu in napol napolnimo z vodo.
Samica skoti štirikrat na leto, povprečno po pet mladičev.
Morebiti se bo med sprehodom ujel. Vsi ti preprosti ukrepi imajo eno slabost, voluhar se namreč na zvoke sčasoma navadi, tako da si moramo izmišljati zmeraj kaj novega. Ko vse drugo odpove, se nekateri zatečejo k uporabi mehanske pasti, ki žival stisne. Skrajni primer je tudi ta, da ga preprosto čakamo pred rovom z motiko v roki, in ko se prikaže, hop po njem. Če smo seveda dovolj hitri.
Po vsem napisanem sodeč je preganjanje voluharja opravilo, ki zahteva precej domišljije in časa, pa še ni nujno, da bo uspešno. Najbolje je uporabiti več metod, in če je mogoče, se izognimo tistemu zadnjemu, res skrajnemu ukrepu, to je uporabi strupov. Tudi na račun kakšne padle blitve.
