Maloško in Trupejevo poldne
Jeseni doline pokrije trdovratna nizka oblačnost, gore pa se nasprotno kopajo v soncu. Takrat je odločitev jasna. Podati se je treba navkreber, stran od megle in problemov globoko spodaj. Karavanke se ponujajo same po sebi. Poleg obveznih markiranih vrhov se je mogoče povzpeti še na kopico drugih gora, ki so, kljub temu da nanje vodijo le lovske stezice, čudovit cilj obiskovalcev. Tudi Maloško in Trupejevo poldne, denimo.
Maloško poldne je 1901 meter visok kopast vrh na sami meji.
Zapeljemo se v Gozd - Martuljek sredi doline Save Dolinke. V vasi zavijemo ostro na desno in se po ovinkasti cesti nad prepadi dvignemo do Srednje vasi. Tam se strmina položi v manjšo ravnino in od tu moramo peš. Na drugi strani doline je Špikova skupina v svoji najlepši podobi. Razgled, kot se šika.
Nad vasjo zavijemo v dolino potoka Jerman. Ob kolovozu se dvigamo in dvigamo. Potok že davno izgine pod kamenje, pot pa se nadaljuje. Sprehodimo se mimo lovske koče. Smreke nadomestijo macesni in zadnje tri tedne v oktobru se ti običajno čisto navadni iglavci odenejo v zlato preobleko. Novembra iglice odpadejo.
Povzpeti se je treba do sedla med Lepim vrhom in Trupejevim poldnem. Do vrha slednjega, ki meri 1932 metrov, je še 20 minut. Lepi vrh pa je bolj trd oreh, in sicer zato, ker je v celoti preraščen z ruševjem in tako rekoč neprehoden. Zato se je nanj bolje podati prek sedla po južnih pobočjih Karavank.
Ime so dobili po času kosila.
Po slabi uri hoda smo na sedlu med Murnovcem in Maloškim poldnem in zavijemo ostro na levo. Maloško poldne je 1901 meter visok kopast vrh na sami meji, a našo pozornost pritegne precej bolj izpostavljena Ostra peč (Mallestiger Mittagskogel, 1802 m), ki v celoti leži že na avstrijski strani meje.
Do vseh treh vrhov v eno smer potrebujemo tri ure hoda. Precej naporno, saj je vsega skupaj za 1500 višinskih metrov, po vzponih pa sledi še vrnitev na izhodišče. A je vredno vsake kapljice znoja: z vrhov Karavank se odpre razgled po celotnem grebenu, na Celovško kotlino in dolino Save ter Julijske Alpe. Božanski razgledi.
Za konec pa še nekaj razlage, od kod so vrhovi dobili ime po sredini dneva. Na severnih pobočjih Karavank stoje samostojne kmetije, ki so bile nekdaj čisto slovenske, danes pa se njihov narodni značaj počasi izgublja. Ko se s kmetij Trupej, Maloh in Malestik pogleda proti jugu in sonce preči vrhove Karavank, je sredina dneva in je čas za počitek. Današnji vrhovi so torej dobili ime po času kosila. In to tudi velja.
