MINERALNE VODE
Matjaževa slatina je naravna znamenitost Slovenije
Pokrajina ob reki Muri je bogata z vrelci mineralne vode. Večina je opuščenih, a bi jih lahko usposobili za uporabo.
Odpri galerijo
Tudi pri Matjaževi slatini je lep nadstrešek. FOTOGRAFIJI: Ludvik Kramberger
V naši z vodnimi viri bogati Sloveniji gotovo ni območja, ki bi bilo bogatejše z naravnimi slatinskimi vrelci, kot je pokrajina ob reki Muri. Naravnih vrelcev mineralne vode je največ v dolini reke Ščavnice, kjer se prvi vrelci pojavljajo že v Ihovi in Spodnji Ščavnici, kjer je najbolj znana Matjaževa slatina, ki je omenjena v knjigi Sto naravnih znamenitosti Slovenije. V dolini reke Ščavnice od Spodnje Ščavnice do Okoslavcev je na razdalji 12 kilometrov znanih vsaj 30 naravnih vrelcev. Večina jih je opuščenih, z malimi posegi pa bi jih lahko spet usposobili za uporabo.
Samo v krajevnih skupnostih Negove in Spodnji Ivanjci so turistični delavci popisali 16 naravnih vrelcev slatine. Med temi je najbolj obiskana Ivanjševska slatina, kjer je občina Gornja Radgona s pomočjo Sklada Helios obnovila nad vrelcem postavljen paviljon. V preteklosti so slatino polnili za gasilske veselice v sode in jo odvažali s konji, še pred drugo svetovno vojno so jo polnili v steklenice v bližnji kleti. Pred prvo svetovno vojno so tedanji lastniki vrelca želeli postaviti hotel, a je vojna to preprečila. Naravni slatinski vrelec v Ivanjševcih ob Ščavnici je bogat, pretok pa enak ne glede na letni čas ali morebitno sušo: litrsko steklenico napolnimo v manj kot desetih sekundah.
Slatinski vrelci so tudi v tistem delu Slovenskih goric, katerega vodovje se izliva v reko Pesnico, največ jih je na območju sedanje občine Benedikt. Najbolj znana je Benediška slatina, nekaj sto metrov od vasi Benedikt, ki so jo pred leti z vrtanjem uničili geologi. Na zahtevo KS Benedikt in ob vztrajnosti tedanjega tajnika Milana Gumzerja, pozneje župana občine Benedikt, je država napako popravila, Geološki zavod Ljubljana pod vodstvom že pokojnega geologa dr. Petra Kralja iz Gornje Radgone je izvrtal novo vrtino, globoko 103 metre. Iz nje ponovno teče slatina, danes pa stoji nad vrelci v Benediktu tudi lepo urejen slatinski paviljon. V občini Lenart stoji zadnja slatina v verigi izvirov od Mure do Pesnice, in sicer v vasi Lormanje, zato ji pravijo Lormanjska slatina.
O slatinah v Ščavniških dolini in Slovenskih goricah bi lahko veliko pisali, tudi žalostnih zgodb. Pri mnogih izvirih so namreč ljudje, predvsem pa živali, zaradi strupenih plinov umirali. V Stavešincih, v zaselku Amerika, deluje Žlabrova slatina, imenovana Slepica, ob kateri izhajajo najbolj strupeni plini. Zaradi teh še danes umirajo ptice, ki se želijo odžejati. Za ta fenomen se zanimajo domači in tuji strokovnjaki. »V še ne tako davni preteklosti, ko je bilo manj denarja, so podeželani, ki so živeli v teh krajih, hodili po slatino vsak dan, da so imeli pri roki svežo. Mešali so jo z jabolčnikom, tega je bilo vedno dovolj, in vinom, ki so ga pili le ob praznikih in posebnih dogodkih. Danes tudi ti ljudje kupujejo slatino, še celo navadno pitno vodo v trgovinah,« žalostno ugotavlja odličen poznavalec tega območja, 84-letni Ludvik Kramberger.
Prav on nas je opozoril na Matjaževo slatino, ki jo avtor knjige Sto naravnih znamenitosti Slovenije Peter Škoberne imenuje Matjaševa slatina. Do nje se pride z več strani, z glavne ceste mimo trgovske poslovalnice Kmetijske zadruge Radgona ter mimo kmetije Kralj, kjer je občina lani poskrbela za položitev asfalta. »Matjaževo slatino poznam že iz otroških let. Tokrat me je zanimala urejenost slatinskega vrelca. Malo pred njim stoji tabla, na kateri piše Kraljeva slatina. Verjetno so ji dali ime, ker je blizu domačije, večje kmetije Kralj. Zdaj so slatinski vrelec, le nekaj metrov od naravnega izvira, ki je opuščen, ustvarili z vrtanjem. Nad vrtino je občina Gornja Radgona uredila paviljon, ob njem pa postavila klopi, kjer si lahko obiskovalci, predvsem so to pohodniki in kolesarji, ob pitju te naravne pijače odpočijejo,« pove Ludvik Kramberger.
Samo v krajevnih skupnostih Negove in Spodnji Ivanjci so turistični delavci popisali 16 naravnih vrelcev slatine. Med temi je najbolj obiskana Ivanjševska slatina, kjer je občina Gornja Radgona s pomočjo Sklada Helios obnovila nad vrelcem postavljen paviljon. V preteklosti so slatino polnili za gasilske veselice v sode in jo odvažali s konji, še pred drugo svetovno vojno so jo polnili v steklenice v bližnji kleti. Pred prvo svetovno vojno so tedanji lastniki vrelca želeli postaviti hotel, a je vojna to preprečila. Naravni slatinski vrelec v Ivanjševcih ob Ščavnici je bogat, pretok pa enak ne glede na letni čas ali morebitno sušo: litrsko steklenico napolnimo v manj kot desetih sekundah.
Slatinski vrelci so tudi v tistem delu Slovenskih goric, katerega vodovje se izliva v reko Pesnico, največ jih je na območju sedanje občine Benedikt. Najbolj znana je Benediška slatina, nekaj sto metrov od vasi Benedikt, ki so jo pred leti z vrtanjem uničili geologi. Na zahtevo KS Benedikt in ob vztrajnosti tedanjega tajnika Milana Gumzerja, pozneje župana občine Benedikt, je država napako popravila, Geološki zavod Ljubljana pod vodstvom že pokojnega geologa dr. Petra Kralja iz Gornje Radgone je izvrtal novo vrtino, globoko 103 metre. Iz nje ponovno teče slatina, danes pa stoji nad vrelci v Benediktu tudi lepo urejen slatinski paviljon. V občini Lenart stoji zadnja slatina v verigi izvirov od Mure do Pesnice, in sicer v vasi Lormanje, zato ji pravijo Lormanjska slatina.
V Ivanjševcih, kjer so zlasti poleti pri natakanju vrste, jo ščiti tudi Marijin kip.
O slatinah v Ščavniških dolini in Slovenskih goricah bi lahko veliko pisali, tudi žalostnih zgodb. Pri mnogih izvirih so namreč ljudje, predvsem pa živali, zaradi strupenih plinov umirali. V Stavešincih, v zaselku Amerika, deluje Žlabrova slatina, imenovana Slepica, ob kateri izhajajo najbolj strupeni plini. Zaradi teh še danes umirajo ptice, ki se želijo odžejati. Za ta fenomen se zanimajo domači in tuji strokovnjaki. »V še ne tako davni preteklosti, ko je bilo manj denarja, so podeželani, ki so živeli v teh krajih, hodili po slatino vsak dan, da so imeli pri roki svežo. Mešali so jo z jabolčnikom, tega je bilo vedno dovolj, in vinom, ki so ga pili le ob praznikih in posebnih dogodkih. Danes tudi ti ljudje kupujejo slatino, še celo navadno pitno vodo v trgovinah,« žalostno ugotavlja odličen poznavalec tega območja, 84-letni Ludvik Kramberger.
Prav on nas je opozoril na Matjaževo slatino, ki jo avtor knjige Sto naravnih znamenitosti Slovenije Peter Škoberne imenuje Matjaševa slatina. Do nje se pride z več strani, z glavne ceste mimo trgovske poslovalnice Kmetijske zadruge Radgona ter mimo kmetije Kralj, kjer je občina lani poskrbela za položitev asfalta. »Matjaževo slatino poznam že iz otroških let. Tokrat me je zanimala urejenost slatinskega vrelca. Malo pred njim stoji tabla, na kateri piše Kraljeva slatina. Verjetno so ji dali ime, ker je blizu domačije, večje kmetije Kralj. Zdaj so slatinski vrelec, le nekaj metrov od naravnega izvira, ki je opuščen, ustvarili z vrtanjem. Nad vrtino je občina Gornja Radgona uredila paviljon, ob njem pa postavila klopi, kjer si lahko obiskovalci, predvsem so to pohodniki in kolesarji, ob pitju te naravne pijače odpočijejo,« pove Ludvik Kramberger.
