PRAZNIK DRNULJ
Ministrica je rekla, da bo – in je bil
Tretji praznik drnulj v Škrbini na Krasu je zaradi covida-19 dolgo visel na nitki.
Odpri galerijo
Sveže nabrane drnjule
Drnulja – v Škrbini na Krasu, kjer posebej opozarjajo na njene številne dobre lastnosti, ji rečejo drnjula – je ovalen plod rumenega drena. Grma, ki kadar raste divje v gozdu, lahko zraste v razvejano drevesce, kjer ga ljudje udomačijo, na primer v živi meji, pa večinoma poskrbijo, da se preveč ne razmahne. Z lepimi rumenimi cvetovi spada med prve znanilce pomladi, njegovi plodovi pa dozorijo šele ob slovesu poletja. Takrat dobijo zamolklo rdečo, skoraj vijoličasto barvo, se zmehčajo in v okusu izgubijo nekaj značilne trpkosti.
Vaščani poznajo njihova rastišča in že po barvi plodov vedo, kdaj je čas za nabiranje. Predvsem starejši tudi še poznajo različne načine uporabe, predelave in shranjevanja.
Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa je praznovanje letos do zadnjega viselo na nitki. »Dokler ni naša kmetijska ministrica,« kot se je pošalila Irena Tratnik, šegavo poučna voditeljica prireditve, »odločila, da bomo praznovali tudi letos!« Mislila je na Lili Mržek, pobudnico vračanja nekdanje veljave drnuljam, saj brez nje praznika, ki postaja zgleden primer obujanja lokalne kulturne dediščine, že prej ne bi bilo.
Ob tolikšni odločnosti Mržkove so vaška skupnost Škrbina, Društvo VRT in kraška šola Škrbina spet stopili skupaj in postorili, kar je bilo treba. Namesto v dvorani v pritličju znamenite škrbinske Stare, zdaj Kraške šole z muzejskim razredom v nadstropju, tako kot prvi dve leti, so razstavo postavili na športnem igrišču za hišo. Tam je prišel prav tudi manjši oder za kulturne in druge prireditve na prostem. Še dobro, saj bi bilo sicer pod streho pretesno za vse obiskovalce!
Žene in dekleta iz Škrbine in okolice so se znova izkazale. Večina jih je pripravila ter postavila na ogled in pokušino po več dobrot, tako da preprosto ni mogoče niti omeniti vsega, kar je nastalo v njihovih kuhinjah. Lili Mržek, prva med njimi, se je med drugim predstavila z drnjulovimi picetami, riževim narastkom s skuto, s sladoledom ter prvič z bovlo z drnuljami v rdečem in belem vinu. Agata Cotič je spekla navadno, Silvija Malič pa potratno potico, Joži Batista golaž, v katerem je paradižnik nadomestila z drnjulami, Karmen Peric drnjulova očesa z lešniki, Sandra Pelicon pa bučno rulado z drnjulovo marmelado.
S to ključno sestavino je Magda Černigoj, avtorica drnjulove krostate, napolnila tudi testene žepke. Za palačinke z enakim nadevom, ki jih je s sinom Matjažem pekel predsednik krajevne skupnosti Karlo Bunc, je bila dolga vrsta, dokler jih ni zmanjkalo, za vrhunec pa so razrezali še drnjulovo torto z letnico 2020, tako kot sočna panakota stvaritev Marjetke Bunc. Svoje so – poleg lokalnih vinarjev – prispevali tudi Dušan Kosmina, ki je spekel kruh in rulado iz puranjih prsi z drnjulami, pa še kak možak v ozadju!
Praznik je imel poleg kulinaričnega še zabavno-informativni in rekreativni del. Za prvega je z odra s šaljivimi domislicami in poučnimi informacijami ob glasbeni spremljavi Vita Perica neutrudno skrbela Irena Tratnik. Obiskovalce je najprej povabila na enourni ogled Škrbine in treh kalov v okolici. Kakšno stotnijo prijavljenih je na pohod popeljal Sandi Peric, član izjemno dejavne vaške skupnosti Škrbina, v katero sta vključeni še vasi Rubije in Šibelji. Spotoma je pokazal hišo, v kateri je vrsto let živel in delal slikar Lojze Spacal, in opozoril na spominsko ploščo med vojno pobitim slovenskim padalcem in druge lokalne zanimivosti. Iz preteklosti vasi pa je izluščil, da je imela v najboljših časih okrog 740 prebivalcev.
»Toliko, da so morali povečati cerkev,« je povedal v ilustracijo. In dodal, da tudi danes, ko jih je veliko manj, še držijo skupaj in sami postorijo malone vse, kar je treba. Tako so v zadnjih nekaj letih poleg kalov obnovili notranjščino cerkve, uredili športno igrišče za šolo in obnovili stopnišče v njej, popravili nekaj načetih zidov in še kaj. Zgled, da malo takih!
V Škrbini je še veliko pristne kraške arhitekture.
Vaščani poznajo njihova rastišča in že po barvi plodov vedo, kdaj je čas za nabiranje. Predvsem starejši tudi še poznajo različne načine uporabe, predelave in shranjevanja.
Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa je praznovanje letos do zadnjega viselo na nitki. »Dokler ni naša kmetijska ministrica,« kot se je pošalila Irena Tratnik, šegavo poučna voditeljica prireditve, »odločila, da bomo praznovali tudi letos!« Mislila je na Lili Mržek, pobudnico vračanja nekdanje veljave drnuljam, saj brez nje praznika, ki postaja zgleden primer obujanja lokalne kulturne dediščine, že prej ne bi bilo.
Ob tolikšni odločnosti Mržkove so vaška skupnost Škrbina, Društvo VRT in kraška šola Škrbina spet stopili skupaj in postorili, kar je bilo treba. Namesto v dvorani v pritličju znamenite škrbinske Stare, zdaj Kraške šole z muzejskim razredom v nadstropju, tako kot prvi dve leti, so razstavo postavili na športnem igrišču za hišo. Tam je prišel prav tudi manjši oder za kulturne in druge prireditve na prostem. Še dobro, saj bi bilo sicer pod streho pretesno za vse obiskovalce!
Sandi Peric s pohodniki
Žene in dekleta iz Škrbine in okolice so se znova izkazale. Večina jih je pripravila ter postavila na ogled in pokušino po več dobrot, tako da preprosto ni mogoče niti omeniti vsega, kar je nastalo v njihovih kuhinjah. Lili Mržek, prva med njimi, se je med drugim predstavila z drnjulovimi picetami, riževim narastkom s skuto, s sladoledom ter prvič z bovlo z drnuljami v rdečem in belem vinu. Agata Cotič je spekla navadno, Silvija Malič pa potratno potico, Joži Batista golaž, v katerem je paradižnik nadomestila z drnjulami, Karmen Peric drnjulova očesa z lešniki, Sandra Pelicon pa bučno rulado z drnjulovo marmelado.
S to ključno sestavino je Magda Černigoj, avtorica drnjulove krostate, napolnila tudi testene žepke. Za palačinke z enakim nadevom, ki jih je s sinom Matjažem pekel predsednik krajevne skupnosti Karlo Bunc, je bila dolga vrsta, dokler jih ni zmanjkalo, za vrhunec pa so razrezali še drnjulovo torto z letnico 2020, tako kot sočna panakota stvaritev Marjetke Bunc. Svoje so – poleg lokalnih vinarjev – prispevali tudi Dušan Kosmina, ki je spekel kruh in rulado iz puranjih prsi z drnjulami, pa še kak možak v ozadju!
O zdravilnosti drena govorijo pregovori in reki: Zdrav kot dren; Žilav kot dren; Čvrst kot dren.
Praznik je imel poleg kulinaričnega še zabavno-informativni in rekreativni del. Za prvega je z odra s šaljivimi domislicami in poučnimi informacijami ob glasbeni spremljavi Vita Perica neutrudno skrbela Irena Tratnik. Obiskovalce je najprej povabila na enourni ogled Škrbine in treh kalov v okolici. Kakšno stotnijo prijavljenih je na pohod popeljal Sandi Peric, član izjemno dejavne vaške skupnosti Škrbina, v katero sta vključeni še vasi Rubije in Šibelji. Spotoma je pokazal hišo, v kateri je vrsto let živel in delal slikar Lojze Spacal, in opozoril na spominsko ploščo med vojno pobitim slovenskim padalcem in druge lokalne zanimivosti. Iz preteklosti vasi pa je izluščil, da je imela v najboljših časih okrog 740 prebivalcev.
Že sv. Hildegarda je vedela, da drnulja čisti in krepi želodec.
»Toliko, da so morali povečati cerkev,« je povedal v ilustracijo. In dodal, da tudi danes, ko jih je veliko manj, še držijo skupaj in sami postorijo malone vse, kar je treba. Tako so v zadnjih nekaj letih poleg kalov obnovili notranjščino cerkve, uredili športno igrišče za šolo in obnovili stopnišče v njej, popravili nekaj načetih zidov in še kaj. Zgled, da malo takih!
