Misija ozimnica: štejeta kakovost in samooskrbnost

V času najbolj bujne rasti in zorenja na vrtu, ko vrtnarji z užitkom in ponosom pobirajo pridelke, je pogosto vsega preveč, da bi lahko porabili sproti. Nekaj gre sosedom, nekaj sorodnikom in prijateljem, ki nimajo vrta, drugo na različne načine spravimo za zimo. Vložimo v kis, skuhamo omake in marmelade, posušimo ali zamrznemo. Nekateri celo kupijo vrtnine v večjih količinah, pri kmetu je precej ceneje kot na tržnici, da lahko potem pripravijo svoje shranke. Tako lahko do pozne jeseni dokaj poceni pripravimo obilno ozimnico, ki bo reševala pomanjkanje sveže zelenjave z vrta v zimskih dneh.


Seveda ne moremo biti samooskrbni tako, kot so bili naši predniki pred nekaj generacijami, še po drugi svetovni vojni. Za preživetje družine je bila dovolj približno tri hektare velika kmetija s sadovnjakom, njivo, pašnikom in nekaj gozda pa seveda vrtom. V sadovnjaku je bilo od zgodnje pomladi do pozne jeseni na pretek sadja, to ni bilo zgolj posladek, ampak pomembno živilo. Naši dedje so sadno drevje okoli domačije sadili karseda preudarno, da je bilo sadja vse leto dovolj, le na dvorišče si stopil, pa si utrgal, od prvih češenj spomladi do poznih jabolk. Na poljih so pridelali pšenico, koruzo, krompir, repo ... da je bilo dovolj za ljudi in živino, na vrtu je zrasla vsa zelenjava, nekaj je šlo sproti, nekaj so gospodinje na ta ali oni način spravile za zimo. Zelje in repo so kisali, korenje pospravili v zaboje in ga zasutega s peskom spravili v klet, kjer je kolikor toliko sveže počakalo do pomladi. Redili so tudi nekaj živine pa kure in svinje, da je bilo mesa, mleka in jajc vedno dovolj.

Sveže sredi zime

A spomnimo se lahko, da je pred leti, ko se je hrana v trgovinah pocenila, marsikdo prenehal pripravljati domačo ozimnico, češ da se ne splača. Na prvi pogled je morda res tako, saj kozarec kislih kumaric dobimo že za pol evra. Seveda je treba priznati, da je s pripravo shrankov precej dela, potrebujemo tudi nekaj znanja in izkušenj pa seveda ustrezne kuhinjske pripomočke, in tudi če imamo svoje pridelke, imamo nekaj stroškov. Mnoge gospodinje in gospodinjci, zlasti mlajše generacije, se zaradi vseh naštetih razlogov misije ozimnica sploh ne lotijo. K temu dodajmo še dejstvo, da smo v obilju trgovske ponudbe postali precej razvajeni, saj lahko v velikih trgovskih centrih tudi pozimi kupimo tako rekoč vso svežo zelenjavo, ki je zrasla bog ve na kateri celini in k nam pripotovala čez pol sveta. Tako je namesto vložene rdeče pese z domačih gred na mizi paradižnikova solata iz Nizozemske ali še dlje. Enako velja za sadje, namesto suhih domačih hrušk in jabolk ali kutinovega kompota kupujemo eksotično sadje, ki mu niti imena dobro ne poznamo in se moramo posebej podučiti, kako naj ga uživamo.


Težko verjamemo, da s kupovanjem sadja in zelenjave, bodisi svežega bodisi konzerviranega, pa če sta še tako poceni, lahko dosežemo nižje stroške, kot če sami poskrbimo za ozimnico. In tudi če odmislimo denar, sta vsaj dva vidika, zaradi katerih bi se veljalo potruditi za polno shrambo: prvi je kakovost hrane, ki jo uživamo mi in zlasti naši otroci, drugi pa je pomembnost samooskrbe, ki se začne v domačem gospodinjstvu, pri nas pa je žal na skrb vzbujajoče nizki ravni.