Mnogi so čudežno ozdraveli

Sveta Trojica v Slovenskih goricah je že od nekdaj kraj, kamor so ljudje zelo radi prihajali, predvsem v cerkev Svete trojice, ta je zato postala mogočno romarsko svetišče. Številni zgodovinski viri in ustno izročilo pričajo, da so mnogi, ki so se zatekali po pomoč v Sveto Trojico, tudi čudežno ozdraveli.

V eni od knjig Duša, le pojdi z mano avtorja Francija Petriča lahko preberemo, da je kot božja pot zaslovela in stopila v zgodovino šele v času ponovnega razcveta katoliške vere v začetku 17. stoletja. »Na kraju, ki so mu pravili Porčki vrh, je bila nekoč lesena kapela Svetega duha. Postavili so jo leta 1631. Že takrat so verni radi prihajali sem. Ko pa so večkrat ponoči videli na vrhu hriba goreti tri plamene, nekateri so trdili, da tri luči, drugi, da tri zvezde, so nenavadno svetlobno znamenje razumeli kot nadnaravno naročilo, naj pozidajo tukaj cerkev v čast Sveti trojici. Obrnili so se na škofa in kmalu dobili dovoljenje. Temeljni kamen je 15. julija 1636 slovesno blagoslovil škof Janez Marko. Napis, ki je vzidan nad vrati v zakristijo, pravi, da so štiri leta pozneje delo uspešno končali, in pri tem omeni, da je bila cerkev postavljena zgolj z darovi. Bila je veliko manjša od zdajšnje. Od nje je ohranjen zvonik, ki stoji za prezbiterijem, takrat pa je pod njim bil glavni cerkveni vhod; to, kar je danes prezbiterij cerkve, je bila cerkvena ladja. Božja pot je postajala vse bolj znana. Ker so se tukaj godili tudi čudeži, se je število romarjev še povečalo,« piše Petrič.

Leta 1662 so se grofje Stubenbergi obrnili na avguštince s prošnjo, naj prevzamejo skrb za romarje in cerkev. Ti so tri desetletja pozneje prizidali samostan, ki je bil sprva še večji kakor dandanes. Pri tem jim je pomagal graščak z Negove Ferdinand Ernest Trautmansdorf. Njegov nagrobnik je vzidan pod prižnico. Grofova žena pa je dala postaviti ob severni strani leto pozneje (1693) loretsko kapelo, kjer je še danes kip Loretske črne Marije z detetom, v zahvalo ob koncu turške nevarnosti.

V času največjega razcveta, sredi 18. stoletja, so se skrbniki Svete trojice, očetje avguštinci, odločili pozidati novo cerkev. Na pomoč jim je priskočil grof Draškovič iz Varaždina in med letoma 1735 in 1740 so cerkev povsem prezidali. Dotedanja ladja je postala prezbiterij, zraven pa so prizidali novo ladjo s stranskimi kapelami, nad katerimi je posebna galerija. Leta 1756 so postavili veliki oltar in tri leta pozneje še šest stranskih. Leta 1780, tik preden je Jožef II. začel svoje reforme in ukinil številne božje poti, so postavili tudi dva nova zvonika k pročelju.

Z novimi cesarjevimi uredbami je bila pri Sveti Trojici ustanovljena župnija, avguštinski samostan pa leta 1786 razpuščen. Leta 1811 so avguštinci zapustili kraj, skrb zanj pa so prevzeli škofijski duhovniki. Romarji so kljub vsem nasprotnim tokovom in drugačnim časom še vedno prihajali v procesijah. Bilo jih je čez sto tisoč na leto. Zato so leta 1854 skrb za Sveto Trojico prevzeli frančiškani, to božjo pot pa vodijo še danes.


Petrič dodaja, da ima tako ugledna božja pot tudi temu primerno bogastvo, ki se je v stoletjih zbralo na tem kraju: »Najlepša je seveda oltarna oprema. Glavni oltar je delo neznanega mojstra, kaže pa, da so se avguštinci obrnili na graške mojstre umetnosti. Šest stranskih oltarjev je značilno baročno delo, eden med njimi, tisti, ki je posvečen sv. Križu, ima Kremser-Schmidtovo upodobitev Križanega. Svojska dopolnitev, čeprav veliko kasnejša, so še štirje stranski oltarji v zadnjem delu ladje, ki se po slogu prilagajajo baroku, narejeni pa so bili v 19. stoletju.«


Pod cerkvijo s tremi zvoniki je umetno Trojiško jezero, ki je nastalo konec 60. let prejšnjega stoletja. Razprostira se na približno 38 hektarjih ter je priljubljeno zbirališče ribičev in rekreativcev. Predstavlja eno najpomembnejših razvojnih možnosti občine, predvsem na področju turizma in z njim povezane storitvene dejavnosti ter kmetijstva. Na pobočju griča pod cerkvijo je več zdravilnih energijskih točk, tam so junija 2014 odprli zdravilni park.