Moj je prijazen

Ponekod imajo sicer ograjene izpuste, kjer smejo kužki prosto tekati in se igrati med seboj, vsak lastnik pa bi moral svojega psa tako dobro poznati, da bi vedel, kateri psi so zanj primerna družba in kateri ne. Druženja si namreč ne želijo vsi psi.

Nič se ne bojte

Vsi lastniki ne upoštevajo predpisa o privezanosti psov in psa žal tudi ne pokličejo k sebi, ko ta zdirja pozdravit drugega pasjega sprehajalca na povodcu. Tukaj pa se zatakne, saj vsi kužki niso zdravi, mladi, družabni, pogumni, med njimi so tudi zelo plašni, gluhi, slepi ali po kakšnem drugem kriteriju niso sposobni prijazno sprejeti divjega pozdravljanja. Včasih celo ni pes tisti, ki ne mara srečevanj, ampak lastnika preveč skrbi varnost njegovega kosmatega prijatelja, zato nastane huda zadrega. Pojasnilo »Nič se ne bojte, moj je prijazen« niti malo ne pomiri zaskrbljenega lastnika oziroma njegovega psa.

Rumena pentlja

Mednarodni projekt Rumena pentlja se žal ni prijel, pravzaprav ljudje sploh ne vedo zanj. Gre za dogovor, da rumena pentlja na povodcu pomeni, da si pes in/ali njegov lastnik ne želita bližnjih srečanj z drugimi kužki. V naši šoli to tečajnikom sicer povemo, ampak je informacija še premalo razširjena, da bi se lahko zanesli na učinkovitost rumenega traka.

Naj ga dvignem?

Ker se torej nikoli ne moremo zanesljivo izogniti takim hitrim približevanjem tujega psa, za katerega ne vemo, s kakšnim namenom prihaja, želimo biti pripravljeni, a kaj ko nam različni strokovnjaki svetujejo vsak drugače. Eni so prepričani, da majhnega kužka ni pametno dvigniti, ko proti njemu drvi velik pes, nihče pa ne pomisli, kako je malčku, ki ga je na smrt strah, če ga pustimo na tleh in dovolimo velikemu, da ga ovohava z vseh strani. Drugi predlagajo, da ga dvignemo in se obrnemo proč od prišleka.

Stresno tudi za pogumne

Poleg tega vemo, da je med zelo prestrašenimi, ki se vržejo na hrbet in tresoči otrpnejo, in tistimi, ki jih je sicer strah, a premorejo še toliko poguma, da se pretvarjajo, da so hudi, sicer razlika, zelo stresno pa je za oba. Le lastniki jim lahko omogočimo življenje brez takih pogostih izkušenj. Žal pa ne moremo spametovati tistih ljudi, ki mislijo, da je vse v redu, če oni vedo, da njihov pes ni napadalen in ne bo nikomur storil nič žalega. Ne razumejo, da to ni dovolj. Oni morda res vedo, da mu lahko zaupajo, ampak prestrašen kuža, naj bo majhen ali večji, tega ne ve in skoraj omedli od strahu. Pred tem bi ga morali obvarovati – če bi se predpisa o povodcih na javnih površinah vsi držali, bi bili vsi psi pod nadzorom.