Monika Avsenik o enem zadnjih spominov na dedka
Prikupna pevka pa ne nastopa le na odrih, temveč tudi v šoli, pred učenci. Je namreč razredničarka 5. razreda na osnovni šoli v Lescah.
Zaupala nam je nekaj spominov in misli iz svojega pestrega vsakdana ter o novi skladbi z naslovom Nedelja. Mimogrede, njen najljubši dan v tednu je petek.
Kako najraje začenjate jutra?
Ob mirni glasbi in kavi. Ker sem bolj nočna ptica, hrepenim po jutrih brez budilke, saj kar rada pospim in poležim.
Je pa tako jutro postalo prava redkost, zato toliko bolj hrepenim po prav tem.
Najljubši dan v tednu?
To je petek. Včasih bi bila verjetno nedelja, a odkar učim v šoli, je to moj najljubši dan, ker si popoldne in zvečer lahko vzamem največ časa zase, za družino, prijatelje, druženje in za sprostitev.
Kaj vas vedno znova navdihuje?
Odkrivanje nove glasbe, novih oziroma meni neznanih glasbenikov. Navdihujejo me življenjske zgodbe ljudi in narava – barve, vzorci, pokrajine, živali.
V skladbi Nedelja ...
Sem se našla ravno zaradi besedila, ki opisuje moje trenutno pestro življenje. Kar naprej se mi mudi, kar naprej me čaka neko delo.
Pesem je kot opomnik, da se je nujno včasih ustaviti in si vzeti trenutek za sebe. Pravzaprav je to opomnik tudi meni sami.
In glasba, ki vam ne da spati?
Je glasba, ki me čustveno prevzame. Lahko vsebuje močno besedilo, z globokim sporočilom, ali pa sta melodija in aranžma tista, ki mi ne gresta iz glave.
Glasba, ki jo v nekem trenutku začutim.
O pesmi Nedelja
»V današnjem svetu smo postali ujetniki hitrega načina življenja. Naši urniki so prepolni obveznosti, saj se neprestano ženemo za cilji, ki si jih postavljamo ali nam jih nalaga družba. Zaradi tega smo vedno v naglici, kar povzroča stres in utrujenost. Naša potreba po dosežkih nas pogosto oddaljuje od pomembnih trenutkov in priložnosti za sprostitev. Namesto da bi uživali v sedanjosti, smo osredotočeni na prihodnost in naloge, ki jih še moramo opraviti. Tak način življenja lahko vodi v izgorelost in vpliva na naše zdravje in počutje. Besedilo pesmi Nedelja je pravzaprav spodbuda tudi meni osebno, saj v zadnjem obdobju težko preložim obveznosti in si vzamem čas zase.«
(Glasba, ki gre hitro v uho, je delo Damjana Pančurja, skladba se odlikuje tudi po izvirnem aranžmaju in kakovostni produkciji, ki sta delo Anžeta Langusa in Damjana Pančurja. Besedilo je napisala Irena Vrčkovnik.)
Vaša družina ...
Je moj steber, moje zavetje. Družina je tista, s katero želim deliti vse svoje pomembne trenutke, s katero želim preživljati svoj prosti čas in ustvarjati nove spomine. Je dom, je bližina, je toplina.
Bratje in sestra?
So moja podpora in so moji zaupniki. Predvsem pa so glavni igralci v filmu mojega otroštva, ko smo brezskrbno preživljali dneve, se igrali in si nagajali.
Gostilna in restavracija Avsenik ...
Je naša družinska baza. Povezuje in združuje nas ob raznih dogodkih, pa naj bodo to glasbeni večeri, ko vsak prevzame neko delo, ali pa sproščeno druženje ob raznih družinskih priložnostih.
Trenutek, ki vas je zelo zaznamoval?
To je bil moj prvi javni nastop, na festivalu Avsenik leta 2008. Več takih pomembnih nastopov in koncertov sem doživela, a ker so bili to moji prvi koraki na večje odre, je to zagotovo eden tistih dogodkov, ki so me zaznamovali.
Nepozaben spomin na otroštvo ...
So pravzaprav vse poletne in zimske počitnice, ko smo kakovostno preživljali čas drug z drugim.
Nepozabni izleti in potovanja v razne kraje, igranje taroka pozno v noč, poslušanje glasbenih želja v avtu in zvečer ob sveči in še nešteto takih delčkov mozaika bi lahko naštela.
Najljubši spomin na dedka ...
Je, ko je zaspal z mojo roko, stisnjeno v svoji. To je eden zadnjih spominov nanj. Sicer pa mi je ljub spomin, ko sva posedala na terasi, opazovala naše hribe in v oblakih iskala podobe.
Ko sem bila pri dedku na obisku v bolnišnici, me je vprašal, kako mi gre na urah petja. Povedala sem mu, da imam neki strah pred višinami. Rekel mi je, da naj bom kot pevka kar malo freh, v smislu, naj si upam. Dal mi je nasvet, naj za umiritev pred koncertom naredim kratek sprehod po naravi. Če ne gre drugače, tudi en krog okoli dvorane.
Najboljši nasvet, ki vam ga je dal?
Ko sem bila na obisku v bolnišnici in me je vprašal, kako mi gre na urah petja. Povedala sem mu, da imam strah pred višinami. Rekel mi je, da naj bom kot pevka kar malo freh, v smislu, naj si upam.
Dal mi je nasvet, naj za umiritev pred koncertom naredim kratek sprehod v naravi. Če ne gre drugače, tudi en krog okoli dvorane.
Vodilo, ki se ga dosledno držite?
Pregovor, da se dobro z dobrim vrača. S tem ne mislim, da bi morali dobiti nekaj v zameno, če naredimo kaj dobrega.
Verjamem bolj v neko pozitivno energijo – nasprotje karme – in to, da če dobro delaš, če si prijazen, če rad pomagaš drugim, če si se pripravljen čemu odreči za srečo drugega, boš tudi ti na neki način nagrajen. Pa naj bo to le občutek sreče, ki ga nekomu pričaraš.
Verjamem, da vsak lahko pripomore k boljšemu svetu, k bolj strpni in prijazni družbi.
Kaj vam pomeni biti razredničarka?
Velik izziv in odgovornost. Je poslanstvo, ki je v družbi podcenjeno.
Česa želite naučiti učence?
Spoštovanja, prijaznosti in medsebojne pomoči. Poleg učenja posameznih predmetov se mi zdi ključna tudi vzgoja.
Že res, da je temelj vzgoje postavljen doma, a kot učiteljica, kot razredničarka, čutim odgovornost, da dajem učencem zgled, da jim pomagam, kolikor lahko, tudi pri osebnostnem razvoju.
Če bi se še enkrat rodili ...
Ne bi spremenila ničesar.
Kam se imate navado umakniti, če tako začutite?
V samoto in tišino, kar običajno najdem v naravi. Umik mi pomenijo predvsem potovanja v nepoznane kraje.
In v poznem popoldnevu razmišljate o ...
O delu in obveznostih, ki me čakajo. Zaradi polnega urnika si sproti ustvarjam tedenski urnik obveznosti, da kar se da dobro izkoristim čas in mi kaj ne uide iz glave.
Vaše vzornice?
Ditka Haberl, Elda Viler, Nina Pušlar, Marta Zore, Whitney Houston, Mariah Carey, Celine Dion ...
S kom bi si želeli zapeti na odru?
Z Nino Pušlar ali Otom Pestnerjem.
Sreča je ...
V preprostih stvareh. Sreča je, če se zavedaš tega, kar imaš, kar ti je dano.
Sreča je, če počneš to, kar rad počneš, si obdan z iskrenimi ljudmi, dneve pa ti s smehom polnijo ljudje, ki jih imaš najraje.
Sreča je, če si zdrav in so zdravi tvoji najbližji.
Begunje, ker ...
Je tu moje srce, ker so tu moje korenine in ker mi življenje tu ustreza.
Kam se radi vračate?
V spomine. Ob pregledovanju fotografij in videoposnetkov se tako v mislih vrnem v neki konkreten trenutek v preteklosti.
Rada se spominjam lepih trenutkov in podoživljam lepe občutke.
Kaj si privoščite za dobro počutje?
Spanec, sprehod, hojo na bližnji hrib ali dober film.
Že res, da je temelj vzgoje postavljen doma, a kot učiteljica, kot razredničarka, čutim odgovornost, da dajem učencem zgled, da jim pomagam, kolikor lahko, tudi pri osebnostnem razvoju.
Izziv za prihodnost?
Je izdati še več svojih pesmi, izdati album in imeti čim več raznolikih nastopov, glasbenih projektov.
Čemu je v življenju treba reči DA?
Stvarem, ki nas veselijo in polnijo. Ki dajejo našemu življenju smisel.
Človek potrebuje ...
Ljubezen. Objem, toplino, varnost, pozornost in stabilnost. Odnose, ki so iskreni, ljudi, ki privoščijo, ki niso sebični in znajo tudi dati, ne le vzeti.
