Morda ne izstopa, a podrobnosti ga naredijo za pravo alfo (FOTO)

So avtomobili kot prevozna sredstva in so takšni z dušo. Znamka Alfa Romeo je znana predvsem po zadnjih. Že res, da včasih kar pozabimo nanjo, saj nove modele redko predstavlja, a ko oko ugleda znameniti znak s simbolom mesta Milano in tamkajšnje družine Visconti, se glava skoraj nezavedno obrne za njim. Z najnovejšim modelom, ki so ga poimenovali po prelazu Tonale, ni nič drugače.

Dotik tradicije

»Oooh, alfa!« je navdušeno zaklicala najstnica, o kateri sem bil prepričan, da ji za avtomobilske znamke ni nič mar. Ja, res je bila alfa. In to rdeče barve, kot se za športno navdihnjeno znamko spodobi. No, pri športnosti tonale od zunaj sicer ne izstopa tako, kot smo bili vajeni pri kakšnih prejšnjih alfah, zaradi katerih so zardevali tudi Nemci, ki so težko pogoltnili, da takšen avtomobil ne prihaja iz njihovih logov.

Bolj kot na samo obliko so tokrat stavili na podrobnosti, ki jih najbolj očitno izžareva zgodovinski svetlobni podpis. Dotik tradicije se nadaljuje v notranjosti, ljubitelji alf iz prejšnjega stoletja boste zagotovo znali odkriti kakšno znano obliko. Seveda je zdaj vse skupaj posodobljeno, digitalizirano in skladno s tem včasih zapleteno. Alfa pač želi biti nekaj posebnega tudi pri uporabniškem vmesniku, zato je privajanje nujno in zahteva nekaj časa.

Plusi in minusi

Če so uporabljeni materiali na dovolj visoki ravni, me je zmotilo nezanesljivo delovanje nekaterih stikal. Elektrificiranih zadnjih vrat mi skoraj nikoli ni uspelo odpreti samo z enim dovolj dobro občutenim pritiskom, na zaslonu infozabavne naprave (brez slovenščine) se med vzvratno vožnjo kar precejkrat ni pokazala slika kamere, radarski tempomat pa je odpovedal poslušnost pri hitrostih pod 20 km/h.

Občutek popravi voznikov delovni prostor s konkretno velikim volanskim obročem, ki pa je še vedno premajhen, da bi popolnoma pokril ušesi stikal za ročno prestavljanje. Ta se ne premikajo z volanom in so nerodna med vsakdanjo uporabo, saj motijo dostop do obvolanskih ročic. Ampak, vem, tudi ušesi dajeta alfi pridih športnosti.

Skrito športno srce

Za pogon testne alfe romeo tonale je skrbel šibkejši od dveh 1,5-litrskih štirivaljnih turbobencinskih motorjev s tehniko mehkega hibrida in največjo močjo 96 kW, ki jo na sprednji kolesni par prenaša prek sedemstopenjskega samodejnega menjalnika z dvojno sklopko.

Notranjost ima veliko prijetnih detajlov, kako stikalo pa se ne odziva prav dobro.

»Cuore sportivo«, športno srce, je dobro skrival, predvsem v mestu se je tonale izkazal za deloma težaškega kljub 15 kilovatom (po)moči 48-voltnega električnega sklopa.

Ob nežnem pritisku na plin je bilo sicer mogoče speljati in se počasi voziti tudi povsem električno, morda se je dodatna pomoč še najbolj poznala med hitrejšim pospeševanjem, ko jo je kdaj pa kdaj zagodel menjalnik in prestave menjal precej zadržano, tudi sunkovito. Na testu smo v povprečju porabili 6,9 litra bencina, kar ob hibridni obljubi ni ravno zavidanja vredna številka.

Odzivni volan

Zato pa konkurenca Alfi Romeo tudi v tonalu lahko zavida športni občutek na volanskem obroču. Mehanizem je izjemno odziven, vsaj na začetku se je treba kar navaditi, da je zavrtljajev med obema skrajnima točkama manj kot pri drugih avtomobilih, a potem boste med ovinki res lahko drzno hitri. Sam bi si sicer že v običajnem načinu vožnje želel nekoliko trši volan, a tudi takšen pošilja dovolj informacij v voznikove roke. Je pa podvozje naravnano bolj v športno smer, ki jo še zaostri premik stikala DNA v dinamično nastavitev.

Platišča so nekaj posebnega.

Tonale želi biti vsaj občasno tudi družinski avtomobil, torej je treba pogledati še na zadnje sedeže in v prtljažnik. Prostora je v obeh primerih dovolj, v drugi vrsti sta bolj izraziti vdolbini stranskih sedežev, prtljažnik se povečuje s podiranjem klopi v klasičnem razmerju 60: 40 v ne povsem ravno dno. A že osnovnih 500 litrov bi moralo zadoščati za ne preveč razkošne potrebe. 

Tonale prinaša uvodoma pogonsko tehniko blagega hibrida, ki pušča mešane občutke.