Možgani na prodaj, všečki kot droga

V svetu omejenih možnosti je samo ena stvar neskončna: človekova neumnost. Ob tej misli, pripisani briljantnemu umu Alberta Einsteina, se večina le nasmehne, digitalni konglomerat GAFAM (Google, Amazon, Facebook, Apple in Microsoft) pa jo je vzel zelo zares in na njej zgradil svoj imperij. Ne kopljejo rudnin, ne črpajo nafte, ampak si prisvajajo našo pozornost. Rudarijo po naših možganih, v katerih so našli prav posebno rudnino, za katero so Francozi skovali izraz or gris, sivo zlato. Priprava za rudarjenje se imenuje aplikacija, sestavljena je iz ničel in enic, poganjajo pa jo všečki. Nevropsihologi ugotavljajo, da všečki delujejo kot čista droga, od katere postanemo hitro odvisni. Dopaminski »šusi« pa sploh niso tako zastonj, kot nam jih predstavljajo, saj z uporabo aplikacij posredujemo njihovim upravljavcem podatke, ki jih algoritmi vestno predelajo v dobrino, zanimivo za tržne stratege, vešče prodaje blaga in idej.

GAFAM obrača milijarde dolarjev pa tudi duš. Čas, ki smo ga voljni prebiti na družabnih omrežjih, je pri mladi generaciji že daljši od običajnega delovnika njihovih staršev, in še naprej narašča. Dokaj poenotena zapoved vlad, naj zaradi covida-19 ostanemo doma in se prepustimo digitalnemu prividu družbenih stikov, je pisana na njihovo kožo. Vse več posameznikov in organizacij poudarja, da je naraščajoča odvisnost od »pametnih« telefonov dolgoročno bolj usodna za človeštvo kot kateri koli virus. Kaj lahko pričakujemo od brezplačne aplikacije, ki brez slehernega moralnega zadržka vabi nove uporabnike z geslom You bring the brains, we’ll take care of everything else (vi prinesite možgane, mi bomo poskrbeli za vse ostalo)?

Telefoni so nas z aplikacijami stisnili v kot, nas potisnili v samoosamitev, iz katere se nam dozdeva, da obvladamo svet. Kar se dogaja okrog nas, ni več tako važno, kot kdo je kje bil, kaj je objavil in kako se je odzval na našo zadnjo sličico. Zaradi telefonov hodimo sključeni, da lahko sproti prebiramo in pišemo, saj se bojimo, da bi kaj zamudili. Cilj razvijalcev pametnih avtomobilov naj bi bil prav ta, da bodo lahko tudi 'šoferji' nemoteno brskali po zaslonu telefona ali tablice. Kar danes nekateri že počnejo, čeprav s tem spravljajo v nevarnost sebe in druge.

V začetku februarja, ko koronavirus še ni načel francoskega javnega življenja, je bil v Parizu posvet, namenjen nuji, da vrnemo pozornost v naš vsakdan. Udeleženci tega Assise de l'attention so morali telefončke spraviti v vrečke Yondr, ki se tako zaprejo, da jih je mogoče odpreti le s posebno napravo. Nič pošiljanja sebkov torej, nič gledanja v ekrančke, saj se le tako lahko ubranimo patologiji digitalnega sveta, je prepričan Yves Marry, militantni nasprotnik dobe, ki bo s G5-tehnologijo dokončno oropala Zemljo redkih kovin, človeštvo pa prostega časa. Zatorej dvignite oči, usmerite svoj pogled ven, nekam daleč, in obdržite prave stike z ljudmi! Vrnimo si svet, vrnimo si družbo in družabno življenje, so pozivali govorci na tem pariškem vrhu in izpostavljali nevarnost, da bo sicer družba dokončno umrla.

Gledano s tega zornega kota se zdi covid-19 kot mokre sanje sodobnega kapitalizma, ki si bolj kot vse želi nadzora nad nami. Ne gre za kako teorijo zarote, skovano v krogih levičarskih filozofov, ampak za tezo ameriške sociologinje Shoshane Zuboff, izvedenke s področja socialne psihologije. Ena prvih žensk v elitnem krogu rednih profesorjev na harvardski univerzi opozarja, da surveillance capitalism predstavlja zaton demokracije. Navidezno nedolžno pošiljanje selfiejev, brskanje po spletu in uporaba drugih podatkov, ki jih samodejno pošiljajo naši telefoni, omogoča njim zgoraj, da kmalu vedo o nas več kot mi sami.
Gre za tezo iz leta 2014, toda še kako uporabno zdaj. V teh tednih, ko ostajamo zaprti doma, prisiljeni na druženje prek zaslonov in nakupovanje v spletnih trgovinah, jim bomo omogočili še večji nadzor nad našimi življenji, kot ga že sicer imajo. Pa zbogom pamet, če je je še kaj ostalo!