Mrzlo vreme moti opraševalce: priporočljivo je postaviti gnezdišča za čebele
April se je doslej izkazal s svojim klimatološkim značajem, saj je bil muhast že od samega začetka. V dneh med 3. in 7. aprilom smo izmerili izjemno nizke temperature zraka, najnižje vrednosti, med –16 °C in –7 °C, so bile v gorskem svetu, alpskih dolinah in mraziščih. Zelo hladno je bilo tudi v nekaterih nižinskih legah s pogostimi hladnimi jutri, nekoliko manj v notranjosti Slovenije, še manj pa v prevetrenih delih Primorske. Le redki otoki v Goriških brdih in na Obali se po podatkih uradne merilne mreže Arso niso ohladili pod ničlo. Klimatologi Arsa ugotavljajo, da je bil mraz v začetku aprila glede na obdobje 1950–2022 nenavaden, a večinoma vsaj dve stopinji Celzija pod rekordnimi vrednostmi. Na primer, leta 2021 je bilo zaradi sveže zapadlega snega, zlasti v kotlinskih in mraziščnih legah južne polovice Slovenije, bistveno hladneje kot letos.
Zaradi sprememb v okolju čebele samotarke vedno težje najdejo dovolj hrane in primerna mesta za gnezdenje.
Letošnji hlad niti sredi aprila še ne popušča. V višjih predelih je v preteklem vikendu obilno snežilo, snežna odeja se je pošteno odebelila na Kredarici, kar za 70 cm, na Vršiču in Zelenici za 60 cm, na Voglu za 55 cm, drugod nad 800 m pa za od 20 do 45 cm. Kredarica ima tako ob koncu druge dekade aprila 3,4 m debelo snežno odejo, Zelenica 1,8 m, Kanin 1,6 m, Vogel 1,2 m, Rogla in Rudno polje blizu 30 cm. Nekaj centimetrov snega je tudi na Sviščakih, Korenskem sedlu ter na Kumu in v Ratečah.
Čebele samotarke
Sadno drevje je v obdobju intenzivnega razvoja cvetnih brstov in v tem času je zelo pomembna vloga opraševalcev. Mraz in dež jih pošteno motita, čebele, čmrlji, mušice, mravlje in ostale žuželke težko opravljajo svoje poslanstvo. Marsikje v osrednji Sloveniji cvetijo češnje, hruške in drugo sadno drevje pa odpirajo cvetne brste. Sploh češnje cvetijo zelo kratko obdobje, zato je dovolj opraševalcev ključno.
V Sloveniji je mednarodni fenološki park v krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.
Ker so bile razmere za cvetenje slabe, tehnologi priporočajo, da se v nasade češenj in višenj postavlja gnezdišča za čebele samotarke. Te v deževnih pomladih lahko oprašijo cvetove že v nekaj urah lepega vremena. V Sloveniji je bilo doslej najdenih čez 500 vrst čebel, in sicer 35 vrst čmrljev, ostalo pa so tako imenovane čebele samotarke. Čebele samotarke ne živijo v skupnostih. Zanje je značilno, da ima vsaka samica svoje gnezdo in sama poskrbi za svoj zarod, tega morajo vzrediti same. To naredijo tako, da jajčeca odložijo v primeren prostor z zalogo hrane za zgodnji razvoj ličink in odletijo. Prostor za odlaganje jajčec je lahko v rovih v zemlji, lesu ali votlih deblih. Vendar pa to ne velja za vse, saj nekatere vrste živijo tudi v skupnostih. Čebele samotarke so zelo raznolike. Velike so od 3 mm do 2 cm in pol, kolikor lahko merijo velike lesne čebele; so miroljubne, nekatere lahko tudi pičijo, a le ob dotiku. Zaradi sprememb v okolju vedno težje najdejo dovolj hrane in primerna mesta za gnezdenje. Za ohranitev jim lahko pomagamo s sajenjem medovitih rastlin, cvetočimi tratami in postavljanjem gnezdilnic.
Zgodnost razvoja se premika
Zaradi vedno bolj zgodnjih pomladi spremenljivo aprilsko vreme povzroča veliko posledic zgodnjim razvojnim fazam gojenih rastlin. V Sloveniji in tudi v širšem evropskem prostoru je spomladanski razvoj naravne vegetacije vse bolj zgoden. To so potrdila tudi proučevanja večdesetletnega niza fenoloških podatkov, zbranih v mednarodni mreži evropskih fenoloških parkov, med katerimi so bili tudi podatki mednarodnega fenološkega parka v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da se olistanje več opazovanih drevesnih vrst pojavlja v povprečju dobrih šest dni prej kot sredi preteklega stoletja.
V Sloveniji je mednarodni fenološki park v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Je del mednarodne mreže evropskih fenoloških parkov, v kateri jih je 89 na območju od Irske in Finske na severu, Portugalske na zahodu, Makedonije na jugu in baltskih držav na vzhodu. V teh parkih je poudarek na preučevanju vpliva podnebja na razvoj rastlin, saj je genetski material enoten za vse posajene in opazovane grmovne in drevesne vrste. Vsaka od njih je namreč klonski potomec svoje matične rastline. V parku v Tivoliju so posajeni listavci in iglavci ter nekaj grmovnic, ki spadajo med avtohtono evropsko drevesno vegetacijo. Vse drevesne vrste najdemo tudi v slovenskem prostoru: sivi topol, trepetlika, več vrst smreke, breza, vrbe, leska, jerebika, bukev, lipovec, češnje, rdeči bor, hrast in druge. Prva drevesa so bila v parku posajena leta 1959. Njihov fenološki razvoj se opazuje po enotnih merilih, tako zbrani podatki pa so prava zakladnica informacij o spreminjanju okolja v širšem evropskem prostoru. Spremljanje fenoloških faz in druga opazovanja v mednarodnem fenološkem parku izvaja Arso, Mestna občina Ljubljana in Javno podjetje Voka Snaga pa skrbita za njegovo urejeno podobo.
