GOBE
Mušnica, ki je hrana bogov
Knežja mušnica (Amanita caesarea), po domače imenovana tudi blagva, karželj, je prava lepotica med mušnicami in raste v naših krajih, vendar ne v prav velikih količinah, zato je zavarovana in na rdečem seznamu gliv Slovenije pod kategorijo R – redka vrsta.
Odpri galerijo
Mlada knežja mušnica je v obliki jajčka.
Prvi jo je opisal Giovanni Antonio Scopoli leta 1772 in jo imenoval Agaricus caesareus. Leta 1801 pa jo je švedski mikolog Christian Hendrik Persoon prenesel v Amanite (mušnice) in jo imenoval Amanita caesarea, kar je ostalo do danes. Čeprav smo pred časom predlagali, da bi se morda slovensko imenovala cesarska mušnica, je slovensko ime ostalo knežja mušnica.
V Italiji je knežja mušnica zelo priljubljena goba že več kot 2000 let. Za Rimljane je bila izjemna delikatesa, uživali pa so jo predvsem velikaši in ugledneži, imenovali so jo hrana bogov in zaščitili gozdove in predele, kjer je rasla. Za navaden narod ni bila dosegljiva.
V mladosti je cela goba zavita v belo ovojnico oziroma lupino (velum universale) in podobna jajcu, zakopana pa je kar precej globoko v zemljo, zato je včasih sploh ne opazimo. Potem iz jajca pogleda naprej klobuček, nato pa še preostali deli.
Klobuk ima premer od šest do 20 cm in je krasne oranžno-rdeče-rumene barve. Najprej je kroglaste oblike, pozneje jajčast, pri odrasli gobi pa se odpre in običajno čisto zravna. Obrobje klobuka je najprej ravno, pozneje pa postane nažlebkano. Kožica je malo lepljiva in brez ostankov ovojnice ali le redko s kakšno belo krpico.
Lističi so svetlo do zlato rumene barve, precej široki, gosti, mehki in različnih dolžin. Ostrinke oziroma končiči lističev so fino nazobčane, so kot žagica.
Bet je od šest do 15 cm visok in od enega do dveh cm debel, zlato rumene barve in v dnišču odebeljen. Najprej je poln, nato postane votel. V dnišču (dnišče je spodnji, najnižji del gobe, ki sega še globoko v zemeljsko površino) ima ostanek debele, mesnate, bele ovojnice oziroma lupine, iz katere je goba zrasla. Na betu pa je precej veliko, belo rumeno, viseče in nažlebkano kožnato zastiralce (velum partiale).
Meso je le v ovojnici belo, drugače pa rumenkaste barve. Vonj in okus sta zelo prijetna. Goba je užitna, zelo dobra in spada v prvo kategorijo po kulinarični vrednosti. V Italiji so knežje mušnice znane kot ovolo buono, preprosto jih narežejo in posolijo, nato pa polijejo z limonovim sokom in oljčnim oljem ter popoprajo.
Raste od julija do novembra na gozdnih čistinah in svetlih predelih listnatih gozdov, predvsem pod kostanji in bukvami. V nasprotju z večino vrst ima rada suho podnebje, zato raste tudi v precej toplih poletjih.
Nepoznavalci jo zelo lahko zamenjajo za rdečo mušnico, še posebno ko tej dež spere bele pike in ima golo površino klobuka. Vendar rdeča mušnica v dnišču nima velike bele ovojnice, kot jo ima knežja. In če ne izderemo cele gobe, je zamenjava kaj hitro mogoča.
Rdeča je strupena, vsebuje psihoaktivne strupe, ki povzročajo halucinacije, vendar ni smrtno nevarna. Seveda bi lahko zaužita v večjih količinah povzročila hujšo zastrupitev živčnega sistema in brez zdravniške pomoči tudi smrt. Nevarna je predvsem za otroke, ki še nimajo dovolj razvitega imunskega sistema za obrambo pred temi strupi.
Žal pa je knežja mušnica postala, verjetno zaradi množičnega in nepravilnega nabiranja, v Sloveniji precej redka, zato je z zakonom zavarovana in je ne smemo nabirati. Zavarovana je tudi v skoraj vseh državah Evrope, čeprav ponekod raste v kar precejšnjih količinah.
Na tržnicah jo najdemo v prodaji pri tujih trgovcih, ki jo velikokrat pretihotapijo k nam in v druge države EU. Inšpekcije so pri nas že naredile precejšen red, vendar se še zmeraj najdejo takšni, ki prodajajo to delikateso izpod pulta.
2000
let in celo dlje je ta goba priljubljena v Italiji.
let in celo dlje je ta goba priljubljena v Italiji.
V Italiji je knežja mušnica zelo priljubljena goba že več kot 2000 let. Za Rimljane je bila izjemna delikatesa, uživali pa so jo predvsem velikaši in ugledneži, imenovali so jo hrana bogov in zaščitili gozdove in predele, kjer je rasla. Za navaden narod ni bila dosegljiva.
Knežja mušnica, ena najlepših gob, kar jih poznamo.
V mladosti je cela goba zavita v belo ovojnico oziroma lupino (velum universale) in podobna jajcu, zakopana pa je kar precej globoko v zemljo, zato je včasih sploh ne opazimo. Potem iz jajca pogleda naprej klobuček, nato pa še preostali deli.
Rdeča mušnica je po dežju podobna knežji, saj ji izpere pike.
Klobuk ima premer od šest do 20 cm in je krasne oranžno-rdeče-rumene barve. Najprej je kroglaste oblike, pozneje jajčast, pri odrasli gobi pa se odpre in običajno čisto zravna. Obrobje klobuka je najprej ravno, pozneje pa postane nažlebkano. Kožica je malo lepljiva in brez ostankov ovojnice ali le redko s kakšno belo krpico.
Lističi so rumeni, široki in gosti.
Lističi so svetlo do zlato rumene barve, precej široki, gosti, mehki in različnih dolžin. Ostrinke oziroma končiči lističev so fino nazobčane, so kot žagica.
Prva klasa v kulinariki
Bet je od šest do 15 cm visok in od enega do dveh cm debel, zlato rumene barve in v dnišču odebeljen. Najprej je poln, nato postane votel. V dnišču (dnišče je spodnji, najnižji del gobe, ki sega še globoko v zemeljsko površino) ima ostanek debele, mesnate, bele ovojnice oziroma lupine, iz katere je goba zrasla. Na betu pa je precej veliko, belo rumeno, viseče in nažlebkano kožnato zastiralce (velum partiale).
Odrasla knežja mušnica
Meso je le v ovojnici belo, drugače pa rumenkaste barve. Vonj in okus sta zelo prijetna. Goba je užitna, zelo dobra in spada v prvo kategorijo po kulinarični vrednosti. V Italiji so knežje mušnice znane kot ovolo buono, preprosto jih narežejo in posolijo, nato pa polijejo z limonovim sokom in oljčnim oljem ter popoprajo.
Raste od julija do novembra na gozdnih čistinah in svetlih predelih listnatih gozdov, predvsem pod kostanji in bukvami. V nasprotju z večino vrst ima rada suho podnebje, zato raste tudi v precej toplih poletjih.
Nepoznavalci jo zelo lahko zamenjajo za rdečo mušnico, še posebno ko tej dež spere bele pike in ima golo površino klobuka. Vendar rdeča mušnica v dnišču nima velike bele ovojnice, kot jo ima knežja. In če ne izderemo cele gobe, je zamenjava kaj hitro mogoča.
Mlada knežja mušnica je v obliki jajčka.
Rdeča je strupena, vsebuje psihoaktivne strupe, ki povzročajo halucinacije, vendar ni smrtno nevarna. Seveda bi lahko zaužita v večjih količinah povzročila hujšo zastrupitev živčnega sistema in brez zdravniške pomoči tudi smrt. Nevarna je predvsem za otroke, ki še nimajo dovolj razvitega imunskega sistema za obrambo pred temi strupi.
Žal pa je knežja mušnica postala, verjetno zaradi množičnega in nepravilnega nabiranja, v Sloveniji precej redka, zato je z zakonom zavarovana in je ne smemo nabirati. Zavarovana je tudi v skoraj vseh državah Evrope, čeprav ponekod raste v kar precejšnjih količinah.
Na tržnicah jo najdemo v prodaji pri tujih trgovcih, ki jo velikokrat pretihotapijo k nam in v druge države EU. Inšpekcije so pri nas že naredile precejšen red, vendar se še zmeraj najdejo takšni, ki prodajajo to delikateso izpod pulta.
