PRIMSKOVO
Na gori čudodelnikov zadnji dom
V srcu dolenjskega hribovja se skriva starodavno Primskovo, poseljeno že v 6. stoletju pred našim štetjem, k njegovemu slovesu pa je pripomogel tudi župnik in homeopat Jurij Humar.
Odpri galerijo
Duhovnik, radiestezist, bioenergetik in bioterapevt, jasnovidec, hipnotizer ter telepat
Jurij Humar, čudodelnik s Primskovega na Dolenjskem, je nedvomno eden najbolj znanih na Slovenskem delujočih zdravilcev. Bil je odličen duhovnik, izjemen radiestezist, bioenergetik in bioterapevt, jasnovidec, hipnotizer in telepat. Rodil se je leta 1819 v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika.
Šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Karlovcu. Leta 1842 se je vrnil v Ljubljano, tam je na liceju zaključil sedmi in osmi razred. Po maturi se je posvetil bogoslovju in bil leta 1847 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je od leta 1848 služboval v Adlešičih, od leta 1850 v Črmošnjicah in od 1853. v Sostrem pri Ljubljani. Leta 1858 je bil nastavljen kot župnijski upravitelj v Staro Oselico in 1862. kot župnik v Črmošnjice. Leta 1876 je nastopil službo župnika na Primskovem pri Litiji in tam deloval do svoje smrti leta 1890.
»Na danes stožčastem in vetrovnem vrhu Primskove gore z nadmorsko višino 592 m stoji cerkev Marijinega rojstva,« pravi Franci Petrič v eni od knjig Duša, le pojdi z mano. »Na močno versko izročilo kraja opozorijo obiskovalca že kapele križevega pota ob poti proti vrhu gore. Še bolj pa nas preseneti sam vrh, kjer je pravo malo naselje. Poleg razgibane zunanjščine župnijske cerkve, ki priča o različnih gradbenih posegih v stoletjih njene zgodovine, je tu še več gospodarskih stavb in prostorno župnišče, postavljeno med vojno.
Mogočna lipa ob cerkvi, ki ima tak obseg, da jo mora objeti več mož, je najboljše znamenje slovenskosti tega kraja. Ob župnišču je star obrambni zid s strelno lino in starim vhodom. Primskova gora je bila nekoč eden največjih taborov pri nas. Trojno obrambno zidovje, katerega ostanki so še danes vidni, je bilo tako mogočno, da Turki niso nikoli mogli vdreti v notranjost. Sicer pa pravijo, da Turkov ni bilo sem gor, ker so se jim konji ustavili že pri hribu Kuklja.«
Posebno pozornost pritegnejo kar tri svetišča sredi tabora. Srce vseh je cerkev Marijinega rojstva. Od nekdaj slovi kot Marijina božja pot. Njena slava je začela bledeti, ko se je razvila božja pot na ne tako oddaljenem Zaplazu blizu Trebnjega. »Druga stavba danes še najmanj spominja na cerkev. Stoji takoj za Marijino in je bila posvečena sv. Nikolaju. Leta 1904 je vanjo udarila strela in je pogorela. Po tistem so jo spremenili v šolo. Tretja cerkvica se skriva za sv. Nikolajem. To je gotska kapela sv. Petra, ki ima grobnico grofov z gradu Bogenšperk. Po teh treh svetiščih sodeč gre za veliko in staro versko središče na Dolenjskem.
Primskovo je najbolj cvetelo, ko je spadalo pod stiško opatijo. Ko je postalo samostojno (od 1753. vikariat, 1862. župnija), pa je k slovesu Primskovega pripomogel eden od župnikov, znani homeopat Jurij Humar (1819–1890), ki je tudi pokopan ob cerkvi. Kdor obišče Primskovo, se še danes rad ustavi tudi pri njegovem grobu.
Cerkev sv. Petra Foto: Primož Hieng
Šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Karlovcu. Leta 1842 se je vrnil v Ljubljano, tam je na liceju zaključil sedmi in osmi razred. Po maturi se je posvetil bogoslovju in bil leta 1847 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je od leta 1848 služboval v Adlešičih, od leta 1850 v Črmošnjicah in od 1853. v Sostrem pri Ljubljani. Leta 1858 je bil nastavljen kot župnijski upravitelj v Staro Oselico in 1862. kot župnik v Črmošnjice. Leta 1876 je nastopil službo župnika na Primskovem pri Litiji in tam deloval do svoje smrti leta 1890.
Nad vhodom je podoba sv. Miklavža. Foto: Primož Hieng
»Na danes stožčastem in vetrovnem vrhu Primskove gore z nadmorsko višino 592 m stoji cerkev Marijinega rojstva,« pravi Franci Petrič v eni od knjig Duša, le pojdi z mano. »Na močno versko izročilo kraja opozorijo obiskovalca že kapele križevega pota ob poti proti vrhu gore. Še bolj pa nas preseneti sam vrh, kjer je pravo malo naselje. Poleg razgibane zunanjščine župnijske cerkve, ki priča o različnih gradbenih posegih v stoletjih njene zgodovine, je tu še več gospodarskih stavb in prostorno župnišče, postavljeno med vojno.
Marijina cerkev ima ob strani mogočen zvonik. Foto: Primož Hieng
Mogočna lipa ob cerkvi, ki ima tak obseg, da jo mora objeti več mož, je najboljše znamenje slovenskosti tega kraja. Ob župnišču je star obrambni zid s strelno lino in starim vhodom. Primskova gora je bila nekoč eden največjih taborov pri nas. Trojno obrambno zidovje, katerega ostanki so še danes vidni, je bilo tako mogočno, da Turki niso nikoli mogli vdreti v notranjost. Sicer pa pravijo, da Turkov ni bilo sem gor, ker so se jim konji ustavili že pri hribu Kuklja.«
Po teh treh svetiščih sodeč gre za veliko in staro versko središče.
Posebno pozornost pritegnejo kar tri svetišča sredi tabora. Srce vseh je cerkev Marijinega rojstva. Od nekdaj slovi kot Marijina božja pot. Njena slava je začela bledeti, ko se je razvila božja pot na ne tako oddaljenem Zaplazu blizu Trebnjega. »Druga stavba danes še najmanj spominja na cerkev. Stoji takoj za Marijino in je bila posvečena sv. Nikolaju. Leta 1904 je vanjo udarila strela in je pogorela. Po tistem so jo spremenili v šolo. Tretja cerkvica se skriva za sv. Nikolajem. To je gotska kapela sv. Petra, ki ima grobnico grofov z gradu Bogenšperk. Po teh treh svetiščih sodeč gre za veliko in staro versko središče na Dolenjskem.
Primskovo je najbolj cvetelo, ko je spadalo pod stiško opatijo. Ko je postalo samostojno (od 1753. vikariat, 1862. župnija), pa je k slovesu Primskovega pripomogel eden od župnikov, znani homeopat Jurij Humar (1819–1890), ki je tudi pokopan ob cerkvi. Kdor obišče Primskovo, se še danes rad ustavi tudi pri njegovem grobu.
