Na robu Ljubljane v osrčje narave

Nove razmere so nam pošteno zmešale štrene in nam omejile gibanje. A to še ne pomeni, da moramo tičati doma. Ob opuštevanju vseh karantenskih pravil se da še vedno sprehoditi v naravo.

Toško čelo je čudovita izletniška točka, ki je na dosegu roke Ljubljančanom. Na 590 metrov visok vrh pelje vrsta poti, izberemo tisto, ki nam najbolj ustreza. Iz doline Gradaščice je to vzpon iz Šujice in Gabrja. Lahko se prek hribov in dolin sprehodimo iz Podutika pa tudi iz Šentvida.

Polhograjsko hribovje je pač na dosegu roke. Lahko začnemo tudi izpred Slavkovega doma na Golem brdu v dolini Mavelščice. Lahko se sprehodimo iz Topola, s Katarine prek slikovite kraške planote Ravnik. Ta je še najbolj zanimiva in tudi udobna. V vasi Topol, ki leži na sedlu, kjer se dolina Ločnice prevesi v dolino Gradaščice, začnemo pohod v vaškem središču. Kažipoti nas usmerijo proti Toškemu čelu, ki je oddaljen še pet kilometrov. Dolžino poti si lahko odmerimo kar sami, saj se ves čas potepamo po makadamski poti.


Cesta popelje po razglediščih, s katerih se odpirajo razgledi po Polhograjskem hribovju, proti Kamniško-Savinjskim Alpam pa tudi na dolino Gradaščice in na Barje v daljavi. Ovinki vodijo prek kraške planote Ravnik, kjer je v breznu Malinca ena najlepših kraških jam daleč naokoli. Škoda le, da je dostop vanjo omogočen le izkušenim jamarjem. Toško Čelo je razpotegnjena vas, kjer se počitniške hišice menjajo s starodavnimi domačijami. Naš cilj je lovska koča na višini 570 metrov, tik pod razloženo vzpetino Vrh. V novih razmerah je gostišče zaprto, a kljub temu je cilj številnih pohodnikov.