Ped smrtjo doma vse očistijo: poznamo razlog, zakaj to počnejo
Naj se sliši še tako nenavadno, celo morbidno, na Švedskem že stoletja obstaja način čiščenja in urejanja doma, ki mu pravijo »čiščenje pred smrtjo«. Gre za to, da ljudje, tudi tisti, ki se jim še ne izteka čas na zemlji, razmislijo, kako bi potomcem in tistim, ki bi jim želeli zapustiti premoženje, olajšali praznjenje in pospravljanje doma, kar nekdo po smrti osebe pač mora prevzeti. Tisti, ki se držijo načel takšnega čiščenja, se tako ne oklepajo več let starih tiskovin, polomljene posode ter drugih poškodovanih reči, četudi imajo določeno sentimentalno vrednost.
Sprva bo treba kar precej zavihati rokave, da se znebimo navlake, ko bo glavnina mimo, pa je treba le sproti skrbeti, da se ne bo krama spet nagrmadila. Koncept je leta 2018 v knjigi, ki je po svetu kmalu postala uspešnica, podrobno opisala Margareta Magnusson, ki je zamisel dobila po smrti moža, ko je morala izprazniti lopo, v katero je leta in leta spravljal bolj ali manj uporabne reči. Po knjigi so nato posneli uspešno resničnostno serijo, v kateri so ljudem pri čiščenju pomagali strokovnjak za organiziranje, notranji oblikovalec in tudi psiholog, ki je skrbel, da so se ustrezno spopadali s čustvi ter vprašanji minljivosti.
»V tem procesu posameznik svoj dom očisti nepotrebnih reči in navlake, pri nas na Švedskem je to dolgoletna tradicija, nekoč je bila del priprave na smrt, pozneje je postala življenjski slog. Prvotni namen je, da zanamcem ne puščamo dodatnega dela in jih v procesu žalovanja ne obremenjujemo še s tem,« pojasnjuje Magnussonova in dodaja, da to ne pomeni, da je treba živeti povsem minimalistično, stvari, ki nam veliko pomenijo in jih želimo nekega dne komu zapustiti, seveda obdržimo.
Ne hitimo
Kako se lotimo tovrstnega čiščenja? Da ne bi prehitro obupali, začnemo s prostorom, s katerim bomo imeli najmanj dela. Izpraznimo omare, predale in police ter vse pregledamo, se odločimo, kaj nam še služi oziroma nas spominja na prijeten trenutek, kaj bomo še potrebovali (zares potrebovali, ne za vsak primer), vse drugo zavržemo ali podarimo, odvisno od tega, v kakšnem stanju je.
Tisti, ki se držijo načel takšnega čiščenja, se ne oklepajo starih tiskovin, polomljene posode ter drugih poškodovanih stvari.
Nato generalno očistimo ves prostor in stvari, ki jih bomo obdržali, vrnemo na svoje mesto. Magnussonova svetuje še, da prostore, kjer imamo spravljene predmete z največ sentimentalne vrednosti, prav tako pustimo za konec, saj bo pregledovanje teh in odločanje, od česa smo se pripravljeni posloviti, trajalo dlje. Poslovimo se tudi od odvečnih reči. Ali res potrebujemo sedem parov ujemajočih se pogrinjkov in tri servirne pladnje? Morda »za vsak primer«, če bomo nekega dne gostili večje število ljudi, kar se v zadnjih desetletjih sicer še ni zgodilo. A bolj pravilen odgovor je ne.
Dandanes je nepotrebno tudi kopičenje fotografij, saj jih lahko brez večjih težav spremenimo v digitalni format ter spravimo v spletne albume, te pa v oblak, kjer bodo do njih lahko dostopali vsi, ki si bodo tega želeli. Tudi knjig ni več treba kopičiti, ampak si raje omislimo bralnik. Predvsem pa, pravi Magnussonova, ne hitimo: »Gre za maraton, in ne sprint. Čiščenje in pospravljanje naj bosta zavedna, vzemimo si čas, da vse pregledamo, obujamo spomine, kakšno knjigo morda še enkrat preberemo, preden jo podarimo, in podobno. Pomivanje in brisanje prahu sta le del procesa.«
