Nabirajmo le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznamo

Zdaj je pravi čas za rast dveh poznojesenskih gobic. To sta poprhnjena livka (Clitocybe nebularis) in bledovijoličasta kolesnica (Lepista glaucocana).

Poprhnjeno livko imenujejo tudi meglenka zaradi njenega kot z meglo poprhnjenega klobuka. Gobo je prvič leta 1789 opisal nemški naravoslovec in mikolog August Johann Georg Karl Batsch, leta 1871 pa je rod preimenoval nemški mikolog Paul Kummer v Clitocybe in jo prenesel vanj. Goba je precej velika, po barvi pa podobna veliki rdečelistki, ki je strupena.

Klobuk je sprva konveksen ali stožčast in potrebuje do en mesec, da se popolnoma razširi. Sčasoma se splošči in pogosto postane rahlo lijakast z valovitim robom, ki običajno ostane obrnjen navzdol ali celo rahlo zavit. Ko so v celoti razširjeni, imajo premer od 6 do 20 cm, so sivi, pogosto z oblakom podobnim vzorcem v osrednjem delu.

Poprhnjena livka je precej velika.

Vonj po repi

Površina je pogosto prekrita z bledo klobučevino, podobno cvetenju. Lističi so rumenkasti, malo porasli po betu navzdol, gosti in ozki in se zlahka ločijo od mesnatega klobuka. Bet je do 12 cm visok in do 3 cm debel, mesnat, mlad je poln, pozneje postane votel. Barva je podobna kot klobuk, morda malo svetlejša. V dnišču je malo zadebeljen, vidni so ostanki micelija. Meso je bledo belo, čvrsto, v starosti mehko in vlaknato.

Vonj je sladko-saden, nekateri zaznavajo vonj po repi, okus pa malo kiselkast. Goba raste pozno jeseni, pogosto v vrsti ali obroču v iglastih in listnatih gozdovih, najraje na odmirajočem in preperelem listju, zato ima velikokrat okus po trohnobi. Ponekod jo najdemo v grmičevju v obliki pravljičnega obroča.

Pogojno užitna

Je pogojno užitna, potrebna je termična obdelava, surova je lahko škodljiva, saj povzroči zastrupitev prebavil. Goba, tudi prekuhana, ni priporočljiva za uživanje v večjih količinah, če že moramo, naberimo le nekaj primerkov in jih mešajmo z drugimi vrstami. Jaz je ne nabiram.

Druga trenutno rastoča goba je bledovijoličasta kolesnica. Klobuk s premerom od 6 do 12 cm je polkrožen, izbočen in se nato zravna. Rob je tanek in spodvihan, površina gladka, svetlo vijoličasta, v starosti malo zbledi, lahko pa je že mlad precej svetel. Lističi so sivo vijoličasti, pri starih gobah zbledijo. So gosti, ozki in tanki, krhki in lepo ločijo od mesa. Bet je do 10 cm visok in do 2 cm debel, valjast, poln in raven. Star postane votel. Je enake barve kot klobuk.

V dnišču je nekoliko gomoljast in belo opreden. Nikoli nima koprene. Meso je sivo vijoličasto do belkasto, prijetnega vonja in okusa, včasih ima vonj po zemlji. Raste pozno jeseni v mešanem gozdu, pod iglavci, prav tako v kolobarjih; je precej pogosta goba. Pogojno užitna je, surova je lahko škodljiva. Kuhana ali pečena je dobra, primerna za mešanje z drugimi gobami. Jaz je ne nabiram in uživam, ker mi okus ni všeč, saj ima vonj po zemlji, trohnobi. Sicer pa, nabirajmo le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznamo!