Najbolj privlačne obale Španije
Ob prvem sprehodu nad previsno obalo sem se Blanci še enkrat zahvalil za njeno vztrajnost, ki je pripomogla k mojemu obisku pokrajine Asturija. Molče sva prisluškovala bučanju valov, ki so se zaganjali v prepadne stene globoko spodaj.
In se naslajala nad pravkar spranim obzorjem, ki se je po deževni noči zapolnilo z barvami: temno modrim nebom, belimi valovi in živo zeleno trato, ki je obrobljala težko dostopne plaže, polne zlato rjavo obarvanega peska.
»Skoraj vsak sončen dan se sprehodim tukaj. Pa čeprav delovne dneve preživljam na podobno slikovitih lokacijah. Rada imam mesto Llanes, ki šteje le nekaj tisoč prebivalcev.
Je dovolj veliko, da mi ni dolgčas, hkrati pa je narava na dosegu rok. Nisem tipična Asturijka, čeprav sem odrasla na podeželju. Upokojena starša še danes živita tam. Ljubše jima je umirjeno življenje, poleg tega imata rada vrt in družbo prijateljev. Z njimi se pogosto družijo ob priljubljenem cidru, jabolčnem vinu, ki je med starejšimi bolj priljubljeno kot pivo.«
Blanca je zaposlena v upravi bližnjega naravnega parka. Z drobno postavo in prijaznimi očmi si je nisem zamišljal v vlogi stroge inšpektorice. Toda ko se je naslednje jutro v uniformi odpravljala v službo, sem bil prepričan, da je kos tistim, ki kršijo pravila na zavarovanem območju.
Barvito pristaniško mesto
Kot ljubiteljica in poznavalka narave je še prej natresla ducat predlogov za dnevne izlete. Že v okolici mesta sem z več ali manj truda spoznaval skrite zalive.
Le redki so dostopni po sprejemljivi cesti. Do nekaterih je mogoče le z morja, do drugih vodijo kozje stezice, malo bolj dostopni pa se ponašajo s kolovozom, ki se v dežju lahko v hipu spremeni v drsalnico, neprevozno z običajnimi avtomobili.
Privlačni so tudi poseljeni deli obale. Še posebno med strme stene stisnjeno pristaniško mestece Cudiller, ki s svojo lego in barvitimi hišami spominja na slikovite kraje v znameniti italijanski pokrajini Cinque terre (Pet dežel). Od avtomobila sem se moral tako kot vsi obiskovalci posloviti dober kilometer pred mestom.
Potem je sledil le še kratek sprehod do pristanišča, za katerim so v ozki dolini nanizane hiše s slikovitimi pročelji. Kraj je že lep čas priljubljen cilj turistov, ki danes tu omogočajo preživetje. Z ribolovom se namreč ukvarjajo le še redki domačini. Tako v mestnem jedru, kamor se stekajo strme ulice, mnoge preozke za avtomobile, vabijo številni gostinski lokali in trgovine s pretežno izvirnimi lokalnimi spominki.
Potikanje po njih pa vedno znova prinaša presenečanja, saj se mnoge ulice končajo na razglednih točkah, ki se kar vrstijo na robovih mesta.
Naravna katedrala presežkov
Tudi plaža katedral – Praia das Catedrais – se je znašla na moji poti po Blancinem predlogu. Našel sem jo v bližini mesta Ribadeo. Skupaj s prvimi jutranjimi sončnimi žarki sem stopil pod velikanski kamnit obok. Kar težko je bilo verjeti, da ga je izoblikovala narava!
A stoletja, morda tisočletja zaganjanja valov so načela tudi na prvi pogled trdne granitne skale. In ne samo na tem mestu! Le nekaj deset metrov naprej se je bočilo še več obokov, ki so spominjali na mogočno cerkev, katedralo. Obala se ponaša tudi z nadvse udobno mivko, toda za dolgotrajno poležavanje ni najbolj primerna.
Na njej ne boste našli ne senčnikov ne ležalnikov, najbližji gostinski lokal pa se varno stiska na razglednem skalnatem robu. Plaža je dostopna po stopnicah samo v času oseke, ko pa ob plimi morje naraste, jo voda v celoti prekrije. Zato je potrebna previdnost pri občudovanju naravnih obokov, jam in skalnih osamelcev, ki segajo več kot dvajset metrov visoko!
Oseka in plima se izmenjujeta na šest ur. V času nizke vode mimogrede zatavate tudi več kot kilometer daleč ob prepadni obali, ko raziskujete številne slikovite, v času plime pod vodo skrite kotičke. Ko pa začnejo prihajati visoki valovi, se je treba obrniti in vrniti do enega izmed redkih varnih dostopov do morja.
Če niste dovolj hitri, vam lahko vrnitev onemogoči morje in v najboljšem primeru morate več ur čakati na oseko. Če vam med skalnimi votlinami ne uspe najti varnega suhega zatočišča, je potepanje v tem času smrtno nevarno!
Obisk plaže katedral je treba rezervirati
Atlantski ocean je tudi v poletnih mesecih hladen in temperatura vode komaj presega 20 stopinj Celzija. Poleg tega so tu običajno visoki valovi, zato kopanje ni priporočljivo. Obalo je najbolje raziskovati bos in v kopalkah ali vsaj kratkih hlačah, saj mimogrede preseneti kakšen val ali pa je treba med raziskovanjem zabresti v vodo.
Obalo katedral je najlepše spoznavati zgodaj zjutraj, ko je še ne preplavijo množice turistov. Obiskovalcev je namreč poleti toliko, da so morali omejiti njihovo število in je za obisk treba na spletni strani rezervirati termin. Ob tem je nujno upoštevati čas oseke, saj med plimo dostop do morja ni mogoč.
Osupljivi otoki tropskega videza
Prav tako spektakularno, a čisto drugačno izkušnjo ponujajo obale otokov Cies, ki ležijo v najbolj severozahodni španski pokrajini Galiciji. Nanje vse leto vozijo ladje iz mesta Vigo, vendar je dnevni obisk omejen na dva tisoč dvesto ljudi. Manj kot uro plovbe je bilo dovolj, da sem začenjal spoznavati, zakaj otočkom pravijo kar španski Karibi.
Dolge plaže so večinoma prekrite z belim peskom, ki ga obliva turkizno obarvano morje. Manjkajo le kokosove palme. Otoki so del zavarovanega naravnega parka in niso stalno naseljeni. Obiskovalce pričaka le gostišče ob edinem otoškem pomolu, ki omogoča varno izkrcavanje. Potem pa so prepuščeni lastnim nogam in iznajdljivosti. Na otokih je namreč cest le za vzorec in še te so namenjene čuvajem in vzdrževalcem parka.
Ter za dostavo prtljage do prostora za kampiranje, ki je edina možnost prenočevanja. Ob skromno opremljenem kampu je postavljenih še nekaj manjših hiš, nekdanjih ribiških začasnih bivališč, ki jih je srečnim lastnikom uspelo obdržati. Na človekovo prisotnost v preteklosti spominja še napol zaraščeno pokopališče.
Največja otoka povezuje ozek peščen trak, ki je prehoden samo ob oseki. Zato je potrebno skrbno načrtovanje raziskovanja obal in hribovite notranjosti, da ne zamudite zadnje popoldanske ladje, ki se vrača na celino.
Plaže so v poletnih mesecih precej obljudene, čeprav dokaj nizka temperatura morja ni najbolj privlačna. Večina obiskovalcev se poda tudi v raziskovanje hribovite notranjosti, ki ponuja številne slikovite razglede.
Najbolj priljubljena je dobre tri kilometra dolga pot, ki vodi do svetilnika, postavljenega na več kot sto metrov visokih pečinah.
