Najboljši je domači kompost

Kompost je verjetno eden od najpomembnejših dodatkov za obogatitev zemlje na vrtičku. Prav tako je eden od najcenejših in najbolj preprostih ter seveda do okolja prijaznih. A vanj ne moremo vreči kar vseh organskih odpadkov, ki jih pridelamo v kuhinji. Paziti je treba, da bodo reči, ki končajo v njem, vsebovale ogljik in/ali dušik. Prav od razmerja med tema dvema elementoma je odvisno, kako zdrav bo kompost.

Snovi, bogate z ogljikom, mu dajo lahko in zračno strukturo, mednje spadajo veje, koščki lesa, žagovina, rjave papirnate vreče, suho listje in iglice, pepel, slama, mah, koruzni storži, olupki, kavni filtri in jajčne lupine. Snovi, bogate z dušikom, pomagajo pri nastajanju ključnih encimov. Veliko dušika vsebujejo čajni listi, ostanki obrokov, morske alge, pokošena trava, plevel, ostanki sadja, cvetje, kavna usedlina in kokošji iztrebki.

Čeprav med ostanke, bogate z dušikom, spadajo ostanki kosila oziroma večerje, pa to ne pomeni, da lahko kar vse z mize pospravimo v kompostnik. Vanj namreč nikakor ne spadajo meso, kosti ali ostanki rib, saj bodo privabili škodljivce, tudi miši in podgane. V kompostnik prav tako ne spadajo iztrebki hišnih ljubljenčkov.


Prav tako kompostiramo le olupke banan, citrusov in breskev iz ekološke pridelave, sicer bomo v zemljo prenesli pesticide, ki jih je v olupkih tovrstnega sadja običajno res veliko.

Preden začnemo kompostiranje, pa moramo najti primerno mesto za kompostnik, najprej pa seveda poskrbeti za zaboj, ki ga lahko kupimo ali povsem preprosto izdelamo sami. Dovolj bodo štiri palete, ki jih zbijemo skupaj, da dobimo ogrodje. Ker mora stati pokonci, na eni strani palet odstranimo prvo vrsto prečnih desk, saj jih bomo tako laže zabili v tla. Če so od katerega projekta ostale deske, lahko uporabimo tudi te, pa še štiri debelejše kole, ki jih zapičimo v zemljo, nanje pa nato pričvrstimo deske. Med posameznimi deskami lahko pustimo malce prostora ali pa jih postavimo čisto skupaj.

Pravzaprav lahko uporabimo tudi odslužen sod ali kar koli podobnega, da je le dovolj veliko za plasti, ki so potrebne za pripravo komposta. Pomembno je le, da reč nima dna: kompostnik mora namreč stati na zemlji, saj bodo le tako vanj prišli črvi, deževniki in drugi nepogrešljivi organizmi. Zemljo najprej prekrijemo z dobrimi petimi centimetri vejic ali slame, kar bo pomagalo pri zračenju in odvajanju vode.

Nato začnemo zlagati odpadke, pri čemer moramo paziti, da se v plasteh izmenjujejo mokro in suho: po čajnih vrečkah, ostankih večerje in usedlini kave denimo posujemo malo suhega listja ali žagovine. Kompostu je treba vsake toliko dodati tudi malce gnojila, najbolje v obliki pokošene trave, ki bo pospešilo proces kompostiranja, pozabiti pa ne smemo niti na vlago.


Običajno je dovolj že dež, v sušnih obdobjih pa je treba kompost zaliti ročno. A pozor, tudi preveč vlage ne bo dobro, zato v času dolgotrajnejšega močnega deževja kompostnik pokrijemo. Vsakih nekaj tednov material z vilami ali lopato na hitro preobrnemo, da ga prezračimo, saj je za proces kompostiranja nujno potreben kisik.