Najprej skala, nato žena

Če nima časa ali volje, da bi se podal na morje, ga najdete v njegovem hribovskem kotičku, ki ga je naredil s svojimi rokami. Pevec Marjan Zgonc se z ženo in psom umakne na Zaplano pri Vrhniki. Tam preživijo veliko časa, tudi med počitnicami. A počitnice niso poležavanje, ampak vedno tudi delo, okoli hiše je pač vedno kaj za postoriti.

No, Marjan je z vztrajnim in potrpežljivim delom v nekaj letih zgradil pravi miniaturni raj, kamor se skrije v senco in hlad. Ob počitniški hiši si je po lastni zamisli uredil vrt z ribnikom. Teren zemljišča ima odlično konfiguracijo, njegova izredna razgibanost pa je porodila kar veliko idej. Žena Metka, družina in sosedje so pogosto debelo gledali ob njegovih domislicah, a se pri delu ni dal motiti, četudi so bili ideje in uresničevanje teh včasih zares nenavadni.


»Kamenje in skale sem nabral z vseh koncev in krajev, pripeljal sem jih celo iz Hrvaške. Za vsak kamen ali skalo sem pretehtal, ali ustreza ali ne. Nekatere skale iz gozdov, rečnih strug in z morja smo morali pripeljati z avtodvigalom, ker drugače ni šlo. Žena je mislila, da sem znorel. Nekoč sem jo en dan dlje samo pustil na morju, da sem lahko domov peljal najprej skalo, nato pa sem šel nazaj še po njo,« se nasmeji.

A tako je ob počitniški hiši zraslo natančno to, kar si je želel. Obiskovalcem so poleg ribnika najbolj všeč starinske stopnice in leseni plot okrog vrta ter ob stopnicah. »Nagaral sem se, da se ne da povedati. A bilo je vredno in danes je biti tu užitek. Prihajajo ptice, srne … Na ribniku skoraj vedno prijetno pihlja, mir in tišina sta, skratka idila. Rad imam, da prihajajo tudi živali, saj se mi to zdi najbolj pristna vez z naravo in podeželjem,« poudari. Marjanov najljubši kotiček v njegovem raju je ribnik. Še zlasti zvečer, ko se shladi. »Rad posedam tu, tudi v temi dolgo v noč. Na deželi so noči precej drugačne kot v mestu. Večji mir je, tišina, vidi se več zvezd, tudi prijetneje je zaradi bolj svežih temperatur in vetriča.«


Ribnik ima mostiček in leseni otoček ter manjše mlinsko kolo. »To sem si zelo želel in že od samega začetka je bilo v načrtu,« se spominja. Tu, v hribih okoli Ljubljane, se mu je porodila še ena zelo nevsakdanja ideja. Izdelal je namreč barko. Ne okrasno za ribnik, ampak čisto pravo. Za pomoč je poprosil nekaj mojstrov, a večino dela je opravil sam. »Tudi nekaj pohištva sem izdelal, nekaj pa je kupljenega,« pove. Ko je bila barka končana, so jo naložili in odpeljali v portoroško marino. Tam je zasidrana in čaka, da pridejo Zgončevi na oddih. Z barko pluje le ob slovenski obali. Na plovbo sta se navadila tudi oba pasja ljubljenca, prejšnji Nik in sedanji Joši.

Kljub raju v hribih se Zgončevi radi odpravijo na morje. Včasih na slovensko obalo, drugič v srednjo Dalmacijo. »Ampak vseeno smo najraje tukaj. Mir je, poleti, ko je zadnja leta res peklensko vroče v Ljubljani, je tu prijetneje. Odmaknjen si, a vendarle do Ljubljane ni daleč. Po tukajšnjih poteh se veliko sprehajava z Jošijem. Nadoknadiva čas, ko smo v Ljubljani in ko ni vedno priložnosti za to. Med pohajkovanjem sem se navadil tudi, da vadim petje in treniram glas in tako prijetno združujem s koristnim,« še razkrije priljubljeni pevec.