VRT
Namakalni sistem za naš vrt
V poletnih dneh moramo večino rastlin na vrtu oskrbovati z vodo, tudi v sezonah, ko ni pretirane suše. Ker mrzla voda iz vodovoda lahko škoduje rastlinam, poskušajmo za zalivanje zagotoviti postano. Majhen vrt lahko obvladujemo z zalivalkami, pri večjem pa si omislimo namakalni sistem ali vsaj cev za zalivanje.
Odpri galerijo
Rastline potrebujejo vodo zlasti v obdobju rasti in zorenja plodov. FOTOGRAFIJE: guliver/ GETTY IMAGES
Letošnja vrtnarska sezona se je začela z obilo moče, dežja je bilo že skoraj preveč, a vroči dnevi, ki so sledili, so zemljo dodobra izsušili. Tako da je treba po večini vrtov rastline že namakati.
Potreba po vodi je odvisna od več dejavnikov, tako so rastline, ki imajo plitve korenine, bolj občutljive za sušo, saj se vrhnje plasti prsti prej izsušijo, medtem ko rastline z globoko rastočimi koreninami črpajo vlago iz zemlje, ki je v globini bolj vlažna. Več je treba zalivati vrt s prepustno peščeno zemljo, medtem ko ilovnata bolj zadržuje vlago in potrebuje manj zalivanja.
Pravzaprav se pri ilovnati kaj hitro zgodi, da je vlage preveč, zaradi česar lahko rastline začnejo gniti. Vedeti pa je treba, da rastline potrebujejo več vlage tudi v času intenzivne rasti, cvetenja in tvorbe plodov.
Zalivanje je eno najpomembnejših opravil na vrtu, in če nismo dobro organizirani, tudi eno najbolj napornih. Predstavljajmo si, da za eno zalivanje porabimo denimo 200 litrov vode ali celo več in da moramo vso znositi na vrt v zalivalkah po deset ali petnajst litrov. Vzelo nam bo najmanj uro časa, da ne omenjamo prehojenih korakov in seveda teže, ki jo prenašamo v rokah.
Delo zelo olajša škropilna oziroma zalivalna cev, še bolj pa seveda namakalni sistem, ki je lahko tudi zelo preprost in domače izdelave. Potrebujemo zbiralnik vode in podzemne namakalne cevi, ki jih vkopljemo nekaj centimetrov pod zemljo ali jih speljemo pod zastirko. V cevi dovajamo vodo iz zbiralnika, če je dvignjen, v prostem padu, sicer s črpalko.
Tako narejeni sistem lahko postavimo trajno, če vrtnarimo brez prekopavanja. V tem primeru cevi položimo pod zastirko. Če vrt vsako leto štihamo, pa bo treba vsakič na novo vkopavati tudi cevi.
Za kateri način zalivanja se bomo odločili, je odvisno predvsem od velikosti vrta in od vira vode, ki ga imamo na razpolago. Če zalivamo s pomočjo cevi, jo je najbolj preprosto priklopiti na vodovod, vendar je treba opozoriti, da mrzla voda rastlinam lahko povzroči precej škode.
Zato je idealno, da na vrtu namestimo rezervoar vode in ga polnimo z deževnico namesto z vodo iz pipe, poleg vsega zmanjšamo strošek porabe. Zalivalna cev ima različne nastavke, ki jih menjamo glede na rastline, ki jih zalivamo. Trato na primer škropimo, medtem ko večino vrtnin zalivamo s curkom, ki ga usmerimo v zemljo ob rastlini.
Tako zalivamo na primer paradižnik, fižol, bučke, kumare in zelišča, ki jih nikoli ne škropimo po listih, saj lahko to spodbudi razvoj plesni. Solata na primer pa ima zelo rada, če jo pršimo po listih. Posebno velja prepoved pršenja z vodo cvetočih rastlin, saj s tem uničimo cvetove.
Pomemben je tudi čas zalivanja, to opravimo vselej zgodaj zjutraj ali pozno popoldne oziroma zvečer, saj lahko v najhujši vročini voda pri pregretih rastlinah povzroči pravi šok, zlasti če je mrzla. Rastline zalivamo res temeljito, pri koreninah, bolje vsakih nekaj dni izdatno kot vsak dan malo.
Potreba po vodi je odvisna od več dejavnikov, tako so rastline, ki imajo plitve korenine, bolj občutljive za sušo, saj se vrhnje plasti prsti prej izsušijo, medtem ko rastline z globoko rastočimi koreninami črpajo vlago iz zemlje, ki je v globini bolj vlažna. Več je treba zalivati vrt s prepustno peščeno zemljo, medtem ko ilovnata bolj zadržuje vlago in potrebuje manj zalivanja.
Če je le možno, zalivamo s postano vodo, zato na vrt namestimo zbiralnike.
Pravzaprav se pri ilovnati kaj hitro zgodi, da je vlage preveč, zaradi česar lahko rastline začnejo gniti. Vedeti pa je treba, da rastline potrebujejo več vlage tudi v času intenzivne rasti, cvetenja in tvorbe plodov.
Zalivanje je pomembno
Zalivanje je eno najpomembnejših opravil na vrtu, in če nismo dobro organizirani, tudi eno najbolj napornih. Predstavljajmo si, da za eno zalivanje porabimo denimo 200 litrov vode ali celo več in da moramo vso znositi na vrt v zalivalkah po deset ali petnajst litrov. Vzelo nam bo najmanj uro časa, da ne omenjamo prehojenih korakov in seveda teže, ki jo prenašamo v rokah.
Delo zelo olajša škropilna oziroma zalivalna cev, še bolj pa seveda namakalni sistem, ki je lahko tudi zelo preprost in domače izdelave. Potrebujemo zbiralnik vode in podzemne namakalne cevi, ki jih vkopljemo nekaj centimetrov pod zemljo ali jih speljemo pod zastirko. V cevi dovajamo vodo iz zbiralnika, če je dvignjen, v prostem padu, sicer s črpalko.
Travo škropimo, večino zelenjadnic pa zalivamo pri koreninah.
Tako narejeni sistem lahko postavimo trajno, če vrtnarimo brez prekopavanja. V tem primeru cevi položimo pod zastirko. Če vrt vsako leto štihamo, pa bo treba vsakič na novo vkopavati tudi cevi.
Rezervoar vode
Za kateri način zalivanja se bomo odločili, je odvisno predvsem od velikosti vrta in od vira vode, ki ga imamo na razpolago. Če zalivamo s pomočjo cevi, jo je najbolj preprosto priklopiti na vodovod, vendar je treba opozoriti, da mrzla voda rastlinam lahko povzroči precej škode.
Zato je idealno, da na vrtu namestimo rezervoar vode in ga polnimo z deževnico namesto z vodo iz pipe, poleg vsega zmanjšamo strošek porabe. Zalivalna cev ima različne nastavke, ki jih menjamo glede na rastline, ki jih zalivamo. Trato na primer škropimo, medtem ko večino vrtnin zalivamo s curkom, ki ga usmerimo v zemljo ob rastlini.
Še pogosteje kot vrt moramo zalivati rastline v posodah. Potrebo po zalivanju uspešno zmanjšamo z zastiranjem gred.
Tako zalivamo na primer paradižnik, fižol, bučke, kumare in zelišča, ki jih nikoli ne škropimo po listih, saj lahko to spodbudi razvoj plesni. Solata na primer pa ima zelo rada, če jo pršimo po listih. Posebno velja prepoved pršenja z vodo cvetočih rastlin, saj s tem uničimo cvetove.
Pomemben je tudi čas zalivanja, to opravimo vselej zgodaj zjutraj ali pozno popoldne oziroma zvečer, saj lahko v najhujši vročini voda pri pregretih rastlinah povzroči pravi šok, zlasti če je mrzla. Rastline zalivamo res temeljito, pri koreninah, bolje vsakih nekaj dni izdatno kot vsak dan malo.
