PLANINSKI MUZEJ
Namakanje v Kredi proti mozoljem
Pot od Mojstrane do Zgornjih Gorij po dolini Radovne je dolga le kakšnih 20 km, ponuja pa marsikaj zanimivega, ne le lepih pogledov.
Odpri galerijo
Prvi policijski helikopter je shranjen v muzeju.
Že v Mojstrani lahko obiščemo Slovenski planinski muzej ob vstopu v Triglavski narodni park (TNP), edini slovenski nacionalni park, in v dolino Vrata, ki pelje pod mogočno steno Triglava. Začetki Slovenskega planinskega muzeja segajo v leto 1901, ko so se pojavili prvi zapisi o alpskem muzeju, v tedanjem času pa je že opaziti prizadevanja Čehov za ohranitev slovenske planinske zapuščine.
Leta 1932 so na Ljubljanskem sejmu pripravili razstavo planinstva. Mnogo let pozneje, točneje leta 1984, so v Mojstrani uredili Triglavsko muzejsko zbirko, ki je bila tudi informacijska točka TNP. Upravljalo jo je Planinsko društvo Mojstrana. Leta 2007 je bil položen temeljni kamen novega Slovenskega planinskega muzeja, ki so ga odprli leta 2010.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica ponujajo vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.
V Slovenskem planinskem muzeju so leta 2019, ob 10-letnici delovanja, predstavili novo doživetje, navidezni spust po jeklenici s Triglava. Interaktivna izkušnja ponuja varnejši pogled na znamenito goro brez nevarnosti planinskega sveta.
Po ogledu muzeja se zapeljemo v dolino Radovne, ki sega v samo osrčje Julijskih Alp. Zime so tu dolge in mrzle, saj sneg in mraz v senčni in ozki dolini pod severnim robom Pokljuke kar za nekaj tednov podaljšata hladno obdobje. Tudi nevihte v osrčju Julijcev v poletnih mesecih pogosto ohladijo dolino Radovno.
Po pripovedovanju naj bi bile v Radovni sprva le pašne planine gorjanskih kmetov, šele pozneje naj bi se v Spodnji, Srednji in Zgornji Radovni naselili tudi za stalno. V Zgornji Radovni je bilo v fevdalnem obdobju šest kmetij z domačimi imeni, med njimi ohranjena Pocarjeva domačija, ki je danes kot muzejski objekt na ogled ljubiteljem stare arhitekture in zgodovine.
O starosti Pocarjeve domačije govorijo listine, najdene v hiši. »Najstarejša nosi letnico 1609, v tisti iz leta 1672 pa je prvič zapisano ime Potzer,« pravijo v TNP. »V stoletjih se je na domačiji zvrstilo mnogo rodov, toda danes nihče ne živi v hiši. Stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje sta spomeniško urejena in muzejsko opremljena, tako da objekti obiskovalcem vsaj delno dokumentirajo življenje in delo ter stavbno dediščino preteklih stoletij.«
Nekje na pol poti med Mojstrano in Zgornjimi Gorjami je še ena posebnost, jezero Kreda, ki ga radi obiskujejo ljubitelji plavanja in kopanja. Majhno umetno jezero, obdano z jezersko travo in visokimi drevesi, je dobilo ime po kredi, ki so jo tam kopali za izdelavo cementa od konca 19. stoletja pa vse do leta 1985. Geološke raziskave so že mnogo pred tem razkrile, da so v okolici Mojstrane in Radovne njene bogate zaloge. »Leta 1889 je na Dovje iz Mödlinga pri Dunaju prišel inženir Amman, ki je dobil koncesijo za dostavo cementa. Na Jesenicah so takrat namreč začeli graditi jeklarno s Siemens-Martinovimi pečmi,« se spominja Franc Voga, avtor knjige Mojstrana, njen nastanek, razvoj in turizem. »Ker je bil železniški prevoz razmeroma drag, se je odločil uporabiti domače vire.« Tam, kjer je stala cementarna, je bil v srednjem veku postavljen plavž, pozneje, ko so železovo rudo izčrpali, pa so postavili fužine – predelovalnice grodlja (surovega železa), a so jih do leta 1888 zaprli.
Med kopanjem krede se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo. Tako je nastalo jezero. Izkopavanje se je končalo zaradi slabega zaslužka in naravovarstvenih skrbi, saj je Kreda v Triglavskem narodnem parku. Trenutno je območje jezera v zasebni lasti. Starejši prebivalci Mojstrane se spominjajo zdravilnih učinkov, ki naj bi jih imela voda. Rane in praske na takrat še otroških telesih so se jim nenavadno hitro celile. Prav tako hitro so izginjali mozolji, kar je bilo še posebno privlačno za mlade. Tudi sicer so bili mladi pogosti obiskovalci Krede, saj so tu preživljali svojo mladost; kopali so se ne glede na vreme. V dežju je bila voda celo toplejša. Kadar je bilo sončno, je bilo na bregu okoli jezera toliko ljudi, da si težko našel prazen kotiček.
Domačini pravijo, da so se kot otroci veliko lovili po gozdu, si pridelali veliko prask in ran, a so po kopanju v jezeru hitro izginjale. Včasih je imel kdo bradavico, pa je nenadoma ni bilo več in tudi koža z mozolji se je presenetljivo hitro očistila.
Če bo dan še dovolj dolg, si lahko ogledate sotesko Vintgar, kjer boste lahko hodili tik ob Radovni vse do slapa Šum, ali pa vas bodo zamikale gobe na bližnji Pokljuki. Brez kremne rezine obisk Bleda tudi ne bo popoln.
Slovenski planinski muzej v Mojstrani Fotografije: Primož Hieng
Leta 1932 so na Ljubljanskem sejmu pripravili razstavo planinstva. Mnogo let pozneje, točneje leta 1984, so v Mojstrani uredili Triglavsko muzejsko zbirko, ki je bila tudi informacijska točka TNP. Upravljalo jo je Planinsko društvo Mojstrana. Leta 2007 je bil položen temeljni kamen novega Slovenskega planinskega muzeja, ki so ga odprli leta 2010.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica ponujajo vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.
Pocarjeva domačija v dolini Radovne
V Slovenskem planinskem muzeju so leta 2019, ob 10-letnici delovanja, predstavili novo doživetje, navidezni spust po jeklenici s Triglava. Interaktivna izkušnja ponuja varnejši pogled na znamenito goro brez nevarnosti planinskega sveta.
Po ogledu muzeja se zapeljemo v dolino Radovne, ki sega v samo osrčje Julijskih Alp. Zime so tu dolge in mrzle, saj sneg in mraz v senčni in ozki dolini pod severnim robom Pokljuke kar za nekaj tednov podaljšata hladno obdobje. Tudi nevihte v osrčju Julijcev v poletnih mesecih pogosto ohladijo dolino Radovno.
Po pripovedovanju naj bi bile v Radovni sprva le pašne planine gorjanskih kmetov, šele pozneje naj bi se v Spodnji, Srednji in Zgornji Radovni naselili tudi za stalno. V Zgornji Radovni je bilo v fevdalnem obdobju šest kmetij z domačimi imeni, med njimi ohranjena Pocarjeva domačija, ki je danes kot muzejski objekt na ogled ljubiteljem stare arhitekture in zgodovine.
O starosti Pocarjeve domačije govorijo listine, najdene v hiši. »Najstarejša nosi letnico 1609, v tisti iz leta 1672 pa je prvič zapisano ime Potzer,« pravijo v TNP. »V stoletjih se je na domačiji zvrstilo mnogo rodov, toda danes nihče ne živi v hiši. Stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje sta spomeniško urejena in muzejsko opremljena, tako da objekti obiskovalcem vsaj delno dokumentirajo življenje in delo ter stavbno dediščino preteklih stoletij.«
Notranjost domačije
Nekje na pol poti med Mojstrano in Zgornjimi Gorjami je še ena posebnost, jezero Kreda, ki ga radi obiskujejo ljubitelji plavanja in kopanja. Majhno umetno jezero, obdano z jezersko travo in visokimi drevesi, je dobilo ime po kredi, ki so jo tam kopali za izdelavo cementa od konca 19. stoletja pa vse do leta 1985. Geološke raziskave so že mnogo pred tem razkrile, da so v okolici Mojstrane in Radovne njene bogate zaloge. »Leta 1889 je na Dovje iz Mödlinga pri Dunaju prišel inženir Amman, ki je dobil koncesijo za dostavo cementa. Na Jesenicah so takrat namreč začeli graditi jeklarno s Siemens-Martinovimi pečmi,« se spominja Franc Voga, avtor knjige Mojstrana, njen nastanek, razvoj in turizem. »Ker je bil železniški prevoz razmeroma drag, se je odločil uporabiti domače vire.« Tam, kjer je stala cementarna, je bil v srednjem veku postavljen plavž, pozneje, ko so železovo rudo izčrpali, pa so postavili fužine – predelovalnice grodlja (surovega železa), a so jih do leta 1888 zaprli.
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost.
Med kopanjem krede se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo. Tako je nastalo jezero. Izkopavanje se je končalo zaradi slabega zaslužka in naravovarstvenih skrbi, saj je Kreda v Triglavskem narodnem parku. Trenutno je območje jezera v zasebni lasti. Starejši prebivalci Mojstrane se spominjajo zdravilnih učinkov, ki naj bi jih imela voda. Rane in praske na takrat še otroških telesih so se jim nenavadno hitro celile. Prav tako hitro so izginjali mozolji, kar je bilo še posebno privlačno za mlade. Tudi sicer so bili mladi pogosti obiskovalci Krede, saj so tu preživljali svojo mladost; kopali so se ne glede na vreme. V dežju je bila voda celo toplejša. Kadar je bilo sončno, je bilo na bregu okoli jezera toliko ljudi, da si težko našel prazen kotiček.
Včasih je imel kdo bradavico, pa je nenadoma ni bilo več.
Domačini pravijo, da so se kot otroci veliko lovili po gozdu, si pridelali veliko prask in ran, a so po kopanju v jezeru hitro izginjale. Včasih je imel kdo bradavico, pa je nenadoma ni bilo več in tudi koža z mozolji se je presenetljivo hitro očistila.
Če bo dan še dovolj dolg, si lahko ogledate sotesko Vintgar, kjer boste lahko hodili tik ob Radovni vse do slapa Šum, ali pa vas bodo zamikale gobe na bližnji Pokljuki. Brez kremne rezine obisk Bleda tudi ne bo popoln.
