Naprej v preteklost

Naš napredek so zaznamovali parni stroji, motorji z notranjim izgorevanjem in elektrika na eni strani, na drugi pa lomljivi predmeti, ki jih moramo menjavati vedno znova in znova. Če se ne zlomijo, se pa vsaj pokvarijo ali gredo preprosto iz mode, zato jih eni morajo delati, drugi pa delamo, da bi jih lahko kupili. Nam je to res usojeno? Primorski pisatelj Damir Feigl, ki je ustvarjal pretežno med obema svetovnima vojnama, je v svojih znanstvenofantastičnih povestih nakazoval tudi druge možnosti. V knjižici Na skrivnostnih tleh se raziskovalec Freeman v družbi mladega asistenta Pipana in služabnika Mumba znajde v od vseh pozabljeni družbi, naslednici staroegipčanske civilizacije, ki uporablja gravitacijo kot trajni vir energije in izdeluje nezlomljive predmete, tako da imajo ljudje več časa zase. V tej namišljeni neitharetski državi je znanstvenikom uspelo tudi, da so z odbiranjem vse manjših in manjših slonov, nosorogov in povodnih konjev iz teh grozljivih živali naredili hišne ljubljenčke, primerne za igro z otroki in okras ribnikov.

Dejanska selekcija »kulturnih« rastlin in domačih živali je potekala nekoliko drugače. Že iz davnine upoštevamo pri odbiranju žit, stročnic, gomoljnic, sadnega drevja in živalskih pasem predvsem kriterije donosa in prirastka, kar pomeni, da sledimo nekoliko prirejenemu olimpijskemu duhu: vse mora rasti hitreje, večje, težje. Kar ne dosega zahtevanih kriterijev, je postavljeno na stranski tir. Zanemarjeno in pozabljeno, v kolikor ne celo iztrebljeno, kot je bila usoda številnih kultivarjev in pasem, in to tudi v naši deželici, kjer se šele v zadnjem času trudimo oživiti sevko, boškarine in krškopoljske prašiče, za marsikaj pa smo že zamudili zadnji vlak. Pozivi po ohranjanju biotske raznovrstnosti so prišli žal prepozno.

Še bolj presenetljiv je nesmisel, da nam tri četrtine prehranskih kalorij zagotavlja pridelava dvanajstih rastlinskih in petih živalskih vrst. Z izpostavljanjem kriterijev rasti in zgodnjega dozorevanja, pogosto pa tudi okusa, smo neopazno izgubljali druge pomembne vrednosti hrane. Kaj nam koristi visok donos žita ali pridelava prvega paradižnika, če nimata mikroelementov in vitaminov daljnih prednikov? Kaj nam koristi hvaljenje izjemne mlečnosti krav, pitanih z močnimi krmili, če je njihovo mleko bleda senca mleka skromne cike? In tako se zanašamo na prehranska dopolnila in podobne čudežne pripravke iz farmacevtskih laboratorijev, da bi nadomestili izgubo vsega tistega, kar bi morala imeti kakovostna živila ...

V bioinženirskih laboratorijih po svetu potekajo poskusi vračanja k izvorom. Raziskovalci križajo sodobne kultivarje s starimi in jim poskušajo vrniti izgubljeno bogastvo, ne da bi preveč trpel dosežen donos. Prepričani so tudi, da bi lahko v gojenih rastlinah povečali odmerek tistih komponent, za katere velja, da imajo zdravilni učinek in ki je v večji meri prisoten v samoniklih rastlinah in v plevelih kot v vrtninah in poljščinah, ki smo jih udomačili. Koliko let bodo potrebovali, da bi se delno vrnili v preteklost, ne zna napovedati nihče, res pa je, da se lahko zanašajo na »hitro previjanje« časa, saj jim umetna svetloba in nadzorovana klima v rastlinjakih omogoča pospešiti naravni rastni cikel.

Boju za nafto, vodo in dobrine v nedrih zemlje se že dlje postavlja ob bok boj za semena. Stara in nova. Semenske banke postajajo pomembnejše od trezorjev, polnih zlata, saj se v njih krije in kuje usoda človeštva. Slovenci smo v tem poslu zgolj neopazni varčevalci, skoraj povsem odvisni od dobre volje tujih bankirjev. Kot da bi se pomena ohranjanja biotske raznolikosti bolj zavedali vrtičkarji kot država in kot da skrb za ohranjanje in pridelavo lastnih semen ne spada v nabor prioritetnih postavk neodvisnosti.

No ja, izjema se najde: za hmelj res skrbimo vzorno, za vse preveč drugega pa smo prepuščeni na milost in nemilost tujini. Pa vesele praznike!