MOSTOVI SLOVENIJE
Naša dediščina, najstarejši stoji v Škofji Loki
Zavod za varstvo kulturne dediščine izdal monografijo o naših znamenitih mostovih; podrobno predstavili 37 spomeniško najpomembnejših.
Odpri galerijo
Plečnikovo Tromostovje. FOTO: MAVRIC PIVK
V počastitev evropskega leta dediščine, ki smo ga praznovali lani, je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije izdal prvo knjigo iz nove zbirke Naša dediščina. Gre za monografijo z naslovom Mostovi, ki jo je pripravilo prek dvajset avtorjev različnih strok, predstavlja pa izbor 37 spomeniško najpomembnejših ohranjenih mostov od 14. stoletja pa vse do današnjih dni.
Čeprav so pri nas prve mostove začeli postavljati že v kameni dobi med 5. in 2. tisočletjem pred našim štetjem, arheološke raziskave pa so razkrile, da je na območju Notranjih Goric v pradavnini stal približno 400 metrov dolg koliščarski most, se je do današnjega časa kot najstarejši ohranil Kapucinski most v Škofji Loki. Zgrajen je bil med letoma 1378 in 1381 z enim samim gotsko oblikovanim polkrožnim kamnitim lokom, s katerim premošča Selško Soro.
Zaradi zoba časa se niso ohranili številni leseni mostovi, zaradi vojn, nadomeščanja z novimi in zaradi drugih razlogov pa so izginili tudi mnogi zidani. Zato ni čudno, da so v monografiji opisani in predstavljeni predvsem ti iz 18. in 19. stoletja, pri čemer prevladujejo železniški.
Čeprav velja nekakšno pravilo, da za dediščino štejemo predvsem objekte, ki so starejši od 50 let, pa so v knjigi prikazani tudi veliko mlajši, ki si pozornost zaslužijo zaradi dolžine, višine, konstrukcijskega materiala ali posebnega načina gradnje. Med zadnjimi je tako svoje mesto dobil 430 metrov dolg Puhov most čez Dravo arhitekta Petra Gabrijelčiča, eden najlepših armiranobetonskih cestnih mostov s poševnimi jeklenimi zategami zunaj armiranobetonske konstrukcije, ki so jih v obdobju 1994–2011 zgradili v sklopu nacionalnega programa gradnje avtocest (vseh je kar 210). Opisali so tudi njegov avtocestni most čez Ljubljanico, imenovan Harfa, in njegov dvoetažni most čez Dravo, grajen med med letoma 1983 in 1985. Svoje mesto v monografiji je našel še avtocestni viadukt Črni Kal arhitekta Janeza Koželja, ki so ga odprli leta 2004. Z dolžino 1065 metrov je najdaljši viadukt v Sloveniji. Impozantno deluje tudi pet dvojnih betonskih stebrov v obliki črke ipsilon, pri čemer se najvišji pne kar 87,5 metra visoko.
Med kamnitimi železniškimi mostovi je treba omeniti še Solkanski most, zgrajen v obdobju 1904–1906. Znan je po 85 metrov dolgem loku in je bil v času nastanka največji tovrstni objekt na svetu.
Zaradi zgodovinske ali arhitekturne vrednosti so svoje mesto v knjigi našli še Plečnikovo Tromostovje, Jelenov viadukt (kot največji večločni zidani železniški most v uporabi), železna mostova iz leta 1906 čez Krko in Savo pri Brežicah (s 524 metri skupne dolžine sta bila v nekdanji monarhiji med najdaljšimi konstrukcijami), kamniti most s tremi polkrožnimi oboki čez Reko v Dolnji Bitnji (prvi zgrajen leta 1694, znova zgrajen pa leta 1824), lesena mostova v Kostanjevici na Krki (zgrajena med letoma 1808 in 1824), litoželezni Hradeckega most iz leta 1867 (zdaj stoji že na tretji lokaciji v Trnovem), Zmajski most iz leta 1901, Čevljarski most iz leta 1932, Napoleonov enoločni kamniti most z elipsastim obokom iz 17. stoletja, triločni kamnito-jekleni most čez Dravo v Mariboru iz leta 1913 in železniški most s kamnito grajenimi oporniki iz peščenjaka in jekleno kovičeno nosilno konstrukcijo iz leta 1866.
Nekaj posebnega pa sta tista v Zidanem Mostu. Kraj se ponaša s cestnim mostom iz leta 1826 (gre za zidani kamniti triločni most iz lomljenih in klesanih kamnov, ki je največji te vrste pri nas) in mostom Južne železnice iz 1849. (sestavlja ga 1260 kamnitih blokov), ki sta tudi temelja tega krajevnega imena.
Čeprav so pri nas prve mostove začeli postavljati že v kameni dobi med 5. in 2. tisočletjem pred našim štetjem, arheološke raziskave pa so razkrile, da je na območju Notranjih Goric v pradavnini stal približno 400 metrov dolg koliščarski most, se je do današnjega časa kot najstarejši ohranil Kapucinski most v Škofji Loki. Zgrajen je bil med letoma 1378 in 1381 z enim samim gotsko oblikovanim polkrožnim kamnitim lokom, s katerim premošča Selško Soro.
Zaradi zoba časa se niso ohranili številni leseni mostovi, zaradi vojn, nadomeščanja z novimi in zaradi drugih razlogov pa so izginili tudi mnogi zidani. Zato ni čudno, da so v monografiji opisani in predstavljeni predvsem ti iz 18. in 19. stoletja, pri čemer prevladujejo železniški.
1065 metrov je dolg najdaljši most pri nas.
Čeprav velja nekakšno pravilo, da za dediščino štejemo predvsem objekte, ki so starejši od 50 let, pa so v knjigi prikazani tudi veliko mlajši, ki si pozornost zaslužijo zaradi dolžine, višine, konstrukcijskega materiala ali posebnega načina gradnje. Med zadnjimi je tako svoje mesto dobil 430 metrov dolg Puhov most čez Dravo arhitekta Petra Gabrijelčiča, eden najlepših armiranobetonskih cestnih mostov s poševnimi jeklenimi zategami zunaj armiranobetonske konstrukcije, ki so jih v obdobju 1994–2011 zgradili v sklopu nacionalnega programa gradnje avtocest (vseh je kar 210). Opisali so tudi njegov avtocestni most čez Ljubljanico, imenovan Harfa, in njegov dvoetažni most čez Dravo, grajen med med letoma 1983 in 1985. Svoje mesto v monografiji je našel še avtocestni viadukt Črni Kal arhitekta Janeza Koželja, ki so ga odprli leta 2004. Z dolžino 1065 metrov je najdaljši viadukt v Sloveniji. Impozantno deluje tudi pet dvojnih betonskih stebrov v obliki črke ipsilon, pri čemer se najvišji pne kar 87,5 metra visoko.
Železniški mostovi
Med železniškimi viadukti se sicer ni ohranil Borovniški viadukt, ki so ga gradili med letoma 1850 in 1856 kot del Južne železnice. Od 584 dolgega in 38 metrov visokega mostu, ki so ga postavili na več kot 4000 hrastovih pilotih, vanj pa vgradili tudi pet milijonov opek, je ohranjen le en steber iz klesanega kamna in opek. Zaradi izsuševanja Barja so namreč temelji propadli, poleg tega ga je jugoslovanska vojska leta 1940 razstrelila. Med drugo vojno so ga obnovili, a so ga leta 1945 zavezniška letala dokončno uničila. Zadnje ostanke so odstranili leta 1950, le enega stebra pa jim ni uspelo razstreliti in se je ohranil vse do danes.Pri nas so mostove začeli postavljati v kameni dobi med 5. in 2. tisočletjem pred našim štetjem.
Med kamnitimi železniškimi mostovi je treba omeniti še Solkanski most, zgrajen v obdobju 1904–1906. Znan je po 85 metrov dolgem loku in je bil v času nastanka največji tovrstni objekt na svetu.
Zaradi zgodovinske ali arhitekturne vrednosti so svoje mesto v knjigi našli še Plečnikovo Tromostovje, Jelenov viadukt (kot največji večločni zidani železniški most v uporabi), železna mostova iz leta 1906 čez Krko in Savo pri Brežicah (s 524 metri skupne dolžine sta bila v nekdanji monarhiji med najdaljšimi konstrukcijami), kamniti most s tremi polkrožnimi oboki čez Reko v Dolnji Bitnji (prvi zgrajen leta 1694, znova zgrajen pa leta 1824), lesena mostova v Kostanjevici na Krki (zgrajena med letoma 1808 in 1824), litoželezni Hradeckega most iz leta 1867 (zdaj stoji že na tretji lokaciji v Trnovem), Zmajski most iz leta 1901, Čevljarski most iz leta 1932, Napoleonov enoločni kamniti most z elipsastim obokom iz 17. stoletja, triločni kamnito-jekleni most čez Dravo v Mariboru iz leta 1913 in železniški most s kamnito grajenimi oporniki iz peščenjaka in jekleno kovičeno nosilno konstrukcijo iz leta 1866.
Nekaj posebnega pa sta tista v Zidanem Mostu. Kraj se ponaša s cestnim mostom iz leta 1826 (gre za zidani kamniti triločni most iz lomljenih in klesanih kamnov, ki je največji te vrste pri nas) in mostom Južne železnice iz 1849. (sestavlja ga 1260 kamnitih blokov), ki sta tudi temelja tega krajevnega imena.
