RAZSTAVA
Naša jeza je brezmejna (FOTO)
Pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije na Celovški cesti 23 v Ljubljani je na ogled fotografska razstava Toneta Stojka.
Odpri galerijo
Fotograf, mojster fotografije Tone Stojko se tokrat predstavlja kot dolgoletni kronist demonstracij z razstavo Naša jeza je brezmejna – Demonstracije 1968–2020. To je njegova tema, življenjsko poslanstvo, njegov osebni prispevek k družbeni odgovornosti, ki ji z objektivom svojega fotoaparata zvesto sledi že več kot petdeset let.
Drobec tega izjemnega fotografskega opusa, ki ga je ustvaril med prelomnima letoma 1968 in 2020 v slovenskem, jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru, je predstavljen na 26 fotografijah na ploščadi pred muzejem.
Gre za kronološki sprehod po demonstracijah različnih družbenih in poklicnih skupin, ki preskakuje generacijske in državne meje ter meje različnih sistemov. Od njegovih prvih študentskih demonstracij leta 1968, ki jih je zapisal črno-belo in analogno in so danes shranjene v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, do barvnih, digitalnih podob povsem novih načinov demonstriranja v »koronavirusnem« letu 2020.
Fotograf Tone Stojko, letnik 1947, je prvih deset let preživel pri stari mami in zato prve razrede osnovne šole obiskoval v Humu pri Ormožu. Šele kot desetletnik se je priselil k mami v Maribor na Lent, od koder se je oče medtem že odselil in emigriral ter z njim ni imel stikov. Na Lentu se je družil s pesnikom Andrejem Brvarjem. Kot mladostnika sta oba pisala socialno protestno poezijo, za katero sta snov jemala iz svojega bivalnega okolja.
Kot odličnjak se je po osnovni šoli vpisal na Srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer se je seznanil z delovanjem radijske in elektronske opreme, kar ga je pripeljalo na radio Maribor, kjer je imel tudi oddajo o rocku za mlade. Leta 1964 je postal štipendist RTV Slovenija (takrat še RTV Ljubljana).
Študiral je novinarstvo na takratni Visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Ob študiju si je služil honorar kot asistent kamere in telekina, kjer se je začela njegova fascinacija s svetom gledališča in gledališko fotoreportažo. Leta 1984 je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo gledaliških fotografij v letu 1983.
Proslavil se je kot fotoreporter, ki je dokumentiral ključne trenutke v poznih 80. letih, ki so vodili k osamosvojitvi Slovenije. Po pričanju ob uboju avstrijskih fotoreporterjev med 10-dnevno osamosvojitveno vojno se je odločil, da ne bo fotografiral vojne v preostalih delih bivše Jugoslavije. Prodok teater TV, ki ga vodi s sinom, ima v lasti nad 700 videoposnetkov gledaliških predstav in še več fotografij s teh predstav. Je tudi avtor novel in več knjig svojih fotografij.
Drobec tega izjemnega fotografskega opusa, ki ga je ustvaril med prelomnima letoma 1968 in 2020 v slovenskem, jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru, je predstavljen na 26 fotografijah na ploščadi pred muzejem.
Gre za kronološki sprehod po demonstracijah različnih družbenih in poklicnih skupin, ki preskakuje generacijske in državne meje ter meje različnih sistemov. Od njegovih prvih študentskih demonstracij leta 1968, ki jih je zapisal črno-belo in analogno in so danes shranjene v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, do barvnih, digitalnih podob povsem novih načinov demonstriranja v »koronavirusnem« letu 2020.
Fotograf Tone Stojko, letnik 1947, je prvih deset let preživel pri stari mami in zato prve razrede osnovne šole obiskoval v Humu pri Ormožu. Šele kot desetletnik se je priselil k mami v Maribor na Lent, od koder se je oče medtem že odselil in emigriral ter z njim ni imel stikov. Na Lentu se je družil s pesnikom Andrejem Brvarjem. Kot mladostnika sta oba pisala socialno protestno poezijo, za katero sta snov jemala iz svojega bivalnega okolja.
Kot odličnjak se je po osnovni šoli vpisal na Srednjo tehniško šolo v Mariboru, kjer se je seznanil z delovanjem radijske in elektronske opreme, kar ga je pripeljalo na radio Maribor, kjer je imel tudi oddajo o rocku za mlade. Leta 1964 je postal štipendist RTV Slovenija (takrat še RTV Ljubljana).
Študiral je novinarstvo na takratni Visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Ob študiju si je služil honorar kot asistent kamere in telekina, kjer se je začela njegova fascinacija s svetom gledališča in gledališko fotoreportažo. Leta 1984 je prejel nagrado Prešernovega sklada za razstavo gledaliških fotografij v letu 1983.
Proslavil se je kot fotoreporter, ki je dokumentiral ključne trenutke v poznih 80. letih, ki so vodili k osamosvojitvi Slovenije. Po pričanju ob uboju avstrijskih fotoreporterjev med 10-dnevno osamosvojitveno vojno se je odločil, da ne bo fotografiral vojne v preostalih delih bivše Jugoslavije. Prodok teater TV, ki ga vodi s sinom, ima v lasti nad 700 videoposnetkov gledaliških predstav in še več fotografij s teh predstav. Je tudi avtor novel in več knjig svojih fotografij.