Nasvet za gobarje: v gozd s košaro in nožem
Gobarstvo je hobi, poleg nabiranja hrane tudi rekreacija, zdravljenje stresa in nabiranje kondicije, ki je pomembna za zdravo življenje. Včasih se lahko konča tudi nezdravo: če si zaradi nepazljivosti zlomimo nogo, se pri stikanju po grmovju opraskamo, postanemo gostitelj majhnemu, a nevarnemu zajedavcu – klopu.
Gobarjenje je lahko tudi zelo drago: če nas ustavi inšpekcija s polnim prtljažnikom gob ali policija, ker v gozdu nismo pravilno parkirali. Slovenci smo po številu gobarjev na samem vrhu v Evropi, po kulturi v gozdu pa precej na repu. Zato pred novo gobarsko sezono ne bo nič narobe, če ponovimo nekatera pravila in zakonitosti pravilnega nabiranja gob.
Preden stopimo v gozd, se prepričajmo, ali ni morda v zasebni lasti ali morda celo zavarovano območje. Če je lastnik znan, ga vprašamo za dovoljenje, na zavarovanih območjih je nabiranje gob prepovedano. Če se odpravimo nabirat gobe z avtom, pazimo, kje ga bomo pustili, parkiranje je prepovedano tam, kjer lahko ogrožamo dela v gozdu ali bi lahko uničevali podrast in drevesa. Po gozdu hodimo tiho, da s truščem in vpitjem ne motimo prebivalcev gozda oziroma ne plašimo živali.
Obvezna in z zakonom določena rekvizita pri nabiranju gob sta košara (ali podobna zračna embalaža) in nož. Ker ima košara reže, skoznje padajo trosi, s tem pa naredimo gobam veliko uslugo, saj jih tako rekoč sejemo. Pri nabiranju v plastične vrečke, kar je prepovedano, gob ne trosimo in še »skuhajo« se nam rade, saj vrečke niso zračne, v njih se ustvarja kondenzat in domov lahko prinesemo eno samo kašo.
Take gobe, čeprav užitne vrste, lahko postanejo nevarne za uživanje in povzročijo celo kakšno resno zastrupitev. Nož potrebujemo, da gobe na rastišču že grobo očistimo ter porežemo vse neužitne dele, tako domov ne nosimo črvov, zemlje, plesnivih gob in preostalih neuporabnih delov.
Nabiramo le normalno razvite odrasle gobe, nikoli premladih ali prestarih, ki jih – zaradi nerazvitosti ali pa prevelike starosti – ne moremo točno določiti, saj se lahko hitro zmotimo, posledice pa so lahko celo smrtne.
Naberemo lahko največ dva kilograma gob na dan.
Naberemo le toliko gob, kot jih lahko v enem dnevu sami porabimo. Z zakonom določena količina sta dva kg gob na dan. Zakon prepoveduje nabiranje zavarovanih vrst gob. Gob ne trgamo iz zemlje, saj lahko iztrgamo tudi micelij. Bet rahlo zasučemo in gobo iz zemlje nežno izvlečemo.
Če je bet žilav ali tanek, ga nad zemljo odrežemo. Zaradi nepravilnega in prekomernega nabiranja v preteklosti so nekatere vrste zelo redke ali pa jih skoraj ni več. Ne uničujmo gob, ki jih ne poznamo ali zanje vemo, da so strupene. Nekatere so pravi okras narave, z uničevanjem bi pokazali le svoj nekulturni odnos do narave nasploh.
Saj veste: nabiramo le tiste gobe, ki jih sami res dobro poznamo!
